Kdo od nas danes pozna Alberta Parsonsa, Johanna Mosta, Augusta Spiesa, Louisa Linga? Verjetno le malokdo med nami. Postavimo naslednje vprašanje. Kdo med nami pozna Branimirja Štruklja, Dušana Semoliča, Jakoba Počivavška? Verjetno vas je le peščica, ki ne veste, kdo so ti ljudje. Ampak ker vemo, da ponovno praznujemo praznik dela, naj samo spomnimo, da ravno zaradi oseb, ki so navedene v prvem vprašanju, lahko danes vsi ljudje praznujete in se veselite (kolikor veselja je še sploh v teh časih ostalo ob prvem maju) in ne zaradi slovenskih sindikalistov.
Imena akterjev v prvem stavku sem navedla, ker so to ljudje, ki so leta 1886 dosegli, da so se tega leta delavci v Chicagu, kasneje pa v celotnih Združenih državah Amerike, uprli takratni ureditvi na področju dela. Po njihovi zaslugi je več deset tisoč demonstrantov na ulicah pokazalo moč in enotnost delavcev, ki kljub takratnim napovedim časopisov in organov niso postali nasilni. In kdo je na koncu postal nasilen? Sama policija, kar je na trgu Haymarket izpostavil tudi August Spies. In kaj so lahko protestniki dosegli s svojo enotnostjo in vztrajnostjo? Da se je delovnik skrajšal na osem ur dnevno za nespremenjeno plačilo.
Skozi zgodovino lahko vidimo, da tradicija prvega maja izhaja iz razvitega zahodnega sveta in je spomin na resnično izborjene delavske pravice. In naj vam na tem mestu zaupamo še nekaj. V Združenih državah Amerike je veliko ljudi prepričanih, da je to praznik komunističnih držav kot je Kuba in nekdanje države Sovjetske zveze. Veliko ljudi se sploh ne zaveda, da tradicija tega praznika izhaja iz njihove države.
Zato, drage delavke in delavci, na vas je, da končate z anomalijami, ki se vam dogajajo tako na samih delovnih mestih in pri plačah, ki jih prejemate. Spoznati morate, da praznovanje prvega maja ni deljenje rdečih nageljnov, deljenje golaža, lepih in všečnih govorov in še bi lahko naštevali. Prvi maj je čas, ko morate še toliko glasneje in jasneje povedati, da s trenutno plačo in dohodki ne morete dostojno praznovati praznika dela. Prav tako morate jasno in glasno pokazati, da praznik ni namenjen leporečenju in obljubljanju nemogočega. Praznik dela mora biti namenjen temu, da boste lahko vsaj za en dan odložili skrbi in si nabrali moči za novo ustvarjanje. To boste lahko storili samo v kolikor boste za svoje delo pošteno plačani in nagrajeni. Poleg tega mora vaše delo postati cenjeno in predvsem mu mora biti priznana dodana vrednost, saj boste le tako lahko z veseljem in ponosom v srcu pričakali praznik dela.
In ob tem vam želim povedati, da se ne zanašajte na druge, da bodo namesto vas izborili te pravice. Verjemite, če jih ne boste sami, jih ne bo nihče. In nikoli ne imejte v mislih »kaj pa lahko naredim sam?« Seveda lahko. Zgornji primer vam jasno nakazuje, kako so delavci v Združenih državah Amerike, ki so veliko večje od nas, s pravim pristopom in idejami dosegli svoj prav in si izborili lastne pravice. Zato verjemite, tudi pri nas je to mogoče. Tudi strah pred izgubo službe ali šikaniranjem ne sme prevladati nad zavedanjem, da mora delo postati vrednota in da se mora vsak posameznik boriti, da bo za opravljeno delo dobil pošteno plačilo.
Seveda ob tem velja izpostaviti tudi pošteno plačilo. Je pošteno plačilo, da družina prejme mesečni dohodek iz naslova dela skoraj enak, kot ga bo sedaj po zvišanju socialne pomoči prejela druga družina, kjer starši niso zaposleni? In seveda, da se ne bomo razumeli napak. Socialna pomoč mora biti takšna, da lahko človek dostojno preživi. Ravno zaradi tega se mora doseči, da bo delo pridobilo toliko dodane vrednosti, da mesečno plačilo ne bo miloščina, kot je to v tem trenutku, ampak bo pomenilo dostojno in kvalitetno življenje. Vsak zaposleni na delovnem mestu pusti svoj čas, znanje in nenazadnje tudi zdravje. Zaradi tega mora biti ustrezno nagrajen in ovrednoten. Temu v teh časih ni tako. Zato, kot že omenjeno, je prvi maj čas, ko lahko naredimo pomemben korak, da naše delo postane cenjeno in primerno ovrednoteno.
Prvotno objavljeno na spletni strani SDS.
