Računsko sodišče po poročanju STA ugotavlja, da Ministrstvo za zdravje pri načrtovanju projektov izgradnje urgentnih centrov ni bilo učinkovito. Projekti so bili pripravljeni na način, da jih ni bilo mogoče v celoti izvesti v skladu s časovnico ter znotraj načrtovanih stroškov. Obenem so bili projekti pripravljeni brez analize stanja in načrtovani geografsko neustrezno glede na potrebe.

V reviziji je računsko sodišče ministrstvu podalo priporočila v zvezi z oblikovanjem projektnih skupin, pripravo investicijske dokumentacije ter načrtovanjem finančnih sredstev.

Kot ugotavlja računsko sodišče je ministrstvo pri projektih izgradnje urgentnih centrov uporabilo starejšo investicijsko dokumentacijo, katera je bila izdelana za projekte prenove splošnih bolnišnic. Ministrstvo tudi ni obvladovalo razkoraka med na eni strani željami ter dejanskimi potrebami bolnišnic in dejanskimi finančnimi zmožnostmi.

S strani računskega sodišča je bilo izpostavljeno neusklajeno načrtovanje projektov urgentnih centrov; investicijsko dokumentacijo zanje so pripravili tako na ministrstvu kot v bolnišnicah, dokumentacija v večini primerov ni bila izdelana tako, da bi urgentne centre zajela kot tehnično-tehnološko in ekonomsko celoto. Zaradi tega je ob zaključku gradenj bila potrebna optimizacija prostorov in nabava dodatne nujno potrebne opreme. Ministrstvo je slednje financiralo iz proračunskih sredstev, sofinanciranje s sredstvi Evropske unije ni bilo več mogoče.

Kot je navedeno v revizijskem poročilu je ministrstvo tako dodatno pozneje prispevalo še dobrih 142.000 evrov za predelavo prostorov v celjskem urgentnem centru, 73.387 evrov za naknadno nabavo nekatere opreme in dograditev določenih prostorov v brežiškem urgentnem centru, za različne naprave, opremo prostorov, dodelavo in dograditev prostorov v novogoriškem urgentnem centru pa 38.186 evrov.

Tako je pregled financiranja projektov izgradnje mreže urgentnih centrov, sofinanciranih iz evropskih sredstev pokazal, da je bilo le za 48,74 milijona evrov stroškov (63,9 odstotkov) upravičenih. EU je od tega prispevala 85 odstotkov denarja, 15 odstotkov pa državni proračun. Neupravičenih je bilo kar 36,1 odstotka stroškov (27,55 milijona evrov) in ta sredstva je v celoti prispeval državni proračun.

Obenem je navedeno, da odločitve o načinu izgradnje posameznega urgentnega centra ministrstvo ni sprejelo po proučitvi več variant, zato po oceni računskega sodišča ni mogoče trditi, da je izbralo optimalno.

S strani državnih revizorjev je bilo še ugotovljeno, da je ministrstvo v več primerih vladi predlagalo uvrstitev projektov urgentnih centrov v načrt razvojnih programov šele v letu, v katerem so bila izplačila iz proračuna že predvidena oz. je ministrstvo celo že prejelo odločbe o dodelitvi sredstev in so bila za projekte že porabljena sredstva iz sorodnih projektov. Prvo investicijsko dokumentacijo, ki odraža jasno namero o izvedbi projekta, je ministrstvo pripravilo v letu 2009, prvi projekt je bil v načrt razvojnih programov vključen šele v letu 2012.

V času ministrovanja Boruta Miklavčiča se je začela priprava urgentnih centrov in se je nadaljevala še pod ministri za zdravje Dorjanom Marušičem, Tomažem Gantarjem, Karlom Erjavcem, Alenko Trop Skaza, Alenko Bratušek, dokončani so bili v času ministrovanja Milojke Kolar Celarc.

Računsko sodišče med neučinkovitostmi izpostavlja, da so bile gradnje urgentnih centrov dejansko financirane iz sredstev različnih projektov. Pri več urgentnih centrih ministrstvo ob njihovi uvrstitvi v načrt razvojnih programov ni zagotovilo zaprte finančne konstrukcije ter jim je kasneje odvzelo pravico porabe. Pri večini urgentnih centrov ministrstvo ni ustrezno načrtovalo pravic porabe za leto 2016, in sicer zato, ker bi urgentni centri morali biti dokončani do konca 2015.

Ministrstvo za zdravje pri slabi polovici primerov urgentnih centrov ni vzpostavilo sistema notranjih kontrol, s katerim bi preprečilo umeščanje projektov v načrt razvojnih programov brez predhodnega soglasja vlade. Novelacije investicijskega programa ministrstvo za zdravje v dveh primerih, ko se je vrednost projekta povečala za več kot 20 odstotkov ni pripravilo.

Ministrstvo za zdravje v slabi tretjini primerov projektov, ki jih je vključilo v načrt razvojnih programov, ni izkazalo v zaključnih računih in o njih poročalo v obrazložitvah zaključnih računov. Po ugotovitvah državnih revizorjev ministrstvo “prikrilo poročanje o neuspešnosti pri izvedbi projektov v obravnavanih letih”.

Kot primer državni revizorji še navajajo, da je bila v sprejetem proračunu in načrtu razvojnih programov za leto 2016 za vse projekte izgradnje urgentnih centrov, z izjemo ptujskega, načrtovana pravica porabe v znesku 50.000 evrov za posamezen projekt, skupno to pomeni pol milijona evrov.

Zaključni račun za leto 2016 pa izkazuje, da so v tistem letu za urgentne centre dejansko porabili 3,9 milijona evrov. Dodatne 3,4 milijone evrov je ministrstvo moralo zagotoviti s prerazporeditvami znotraj zdravstvenega proračuna. Navedeno kaže na neučinkovit proces načrtovanja. Med načrtovano in dejansko porabo so revizorji ugotovili največja razhajanja pri projektu celjskega urgentnega centra.

M.I.