Evropska poslanka Romana Tomc je na predvečer dneva državnosti čestitala in nagovorila zbrane na Trški Gori.
“Da bomo ponovno našli pravo pot, moramo svojo državo spoštovati in jo ceniti. Pokažimo spoštovanje tako, da od naših voditeljev zahtevamo poštenost, odgovornost in sodelovanje. Zahtevajmo, da z državo upravljajo tako skrbno, kot bi podjetnik upravljal s svojim podjetjem ali kot smo skrbni pri upravljanjem z družinskim proračunom. To je naša državljanska pravica.
Ob dnevu državnosti vam iskreno čestitam in želim, da bi ohranili zaupanje v našo mlado državo in tudi zaupanje v našo skupno prihodnost v Evropski uniji. Naj za praznik države na naših domovih ponosno vihra tudi čim več slovenskih zastav.”
Govor v celoti objavljamo v nadaljevanju:
Spoštovane gospe in gospodje, dragi prijatelji.
V veliko čast mi je, da vam lahko danes v tem prelepem okolju spregovorim nekaj besed. Še posebej zato, ker je današnje srečanje posvečeno pomembni obletnici, pa tudi zato, ker ima Trška gora zame prav poseben čar.
Ljudje v življenju radi praznujemo obletnice, ponavadi nas spominjajo na pomembne dogodke in lepe trenutke. Tudi rojstvo države je bil dogodek, ki v nas vsako leto znova prebudi lepe spomine. S ponosom se lahko ozremo nazaj in se spomnimo na tiste vroče poletne dni, ko smo prvič v tisočletni zgodovini našega obstoja lahko rekli, da imamo svojo državo.
O tem kako in kdaj je nastala naša država smo govorili in poslušali že velikokrat. Kljub temu, vam večina naključnih sogovornikov ne bi znala našteti nekaj najpomembnejših dogodkov, datumov ali ljudi, ki so zaznamovali čas nastajanja države. Zato ni odveč, da jih omenim še enkrat.
Slovenija zaznamuje dan državnosti v spomin na 25. junij 1991, ko je tedanja Skupščina sprejela Temeljno ustavno listino o samostojni in neodvisni Republiki Sloveniji, ustavni zakon za izvedbo omenjene listine in Deklaracijo o neodvisnosti. Vendar to še ni bil zaključek procesa osamosvajanja. Pravzaprav je bil šele začetek. Lahko bi rekli, da se še danes nismo osvobodili nekaterih spon, ki nas vežejo s preteklostjo.
Kot da takrat v prvi polovici 91-tega leta notranje politično dogajanje ni bilo dovolj napeto, smo bili po uradni razglasitvi deležni napada tudi od zunaj. Napadli so nas z močjo in z orožjem, mi pa smo jim odgovorili s taktiko in spretnostjo. Brez teh pogumnih ljudi, ki so takrat sodelovali pri obrambi države, nobena politična listina ne bi bila dovolj.
Prva leta naše samostojnosti so bila nerodna, naredili smo mnogo napak, ki jih danes ne bi več, ampak zgodovine se ne da popraviti. Tako kot se zgodovine tudi ne da ponarediti, čeprav bi danes marsikdo rad predstavil kakšno svojo zaslugo, ki je ni bilo ali tudi kaj zamolčal. Še dobro, da obstajajo priče in dokazi, ki bodo sčasoma stvari postavili na pravo mesto.
Dobro desetletje smo potrebovali, da smo se vključili v Evropsko unijo, v Nato, da smo prevzeli evro in postali del schengenskega prostora. Leta 2008, ko smo predsedovali Evropski uniji, se je zdelo, da Slovenija lahko doseže vse. Od takrat naprej pa imamo občutek, kot da nam ne gre več tako gladko.
Kje smo po 28-ih letih? Smo zadovoljni z našo državo? Je to tisto, kar smo ob razglasitvi državnosti želeli?
Odgovor ni enoznačen. Odvisen je od tega, koga vprašate. Ljudje smo narejeni tako, da najprej pogledamo skozi lastna očala. Če je zdravje dobro, če je plača solidna in če so sodelavci prijazni, če pokojnina redno prihaja na račun, če je v podjetju dobiček in če trte lepo obrodijo, se nam zdi, da je vse v redu. Z individualnega vidika kaj dosti več ne potrebujemo.
Dokler v čakalnih vrstah čakajo drugi, dokler se krivice dogajajo drugim, dokler se finančna uprava ne spravi na nas osebno in dokler ni ogrožena naša osebna varnost, do takrat se nam zdi, da kakšnih večjih težav ni. Ne zanima nas financiranje šolstva, še manj, kdo je kupil banko, ne zdi se nam pomembno ali je država zadolžena za 8 ali za 80 %. Šele, ko na lastni koži občutimo kakšne neprijetne posledice polomljenega sistema, se nam zdi, da vendarle ni vse tako, kot bi moralo biti.
Takrat se zavemo, da je del našega osebnega zadovoljstva tudi delujoč sistem. Okvir v katerem živimo in delujemo. Ta okvir je država z vsemi svojimi institucijami in predpisi. Ob težavah se zavemo, da tisti, ki smo jih postavili za krmilo države, ne delajo v skladu s pričakovanji. Da ne skrbijo za vse enako dobro. Da jim v bistvu ni prav veliko za malega človeka, ampak so bolj pomembni veliki projekti, ki omogočajo dobre provizije. Zavemo se, da se od obljub ne da živeti in da se kljub očitnim zlorabam sistema nikomur nič ne zgodi. Če je le na pravi strani.
Najbrž se strinjate z mano, da je življenje v Sloveniji lepo. Da nam gre na splošno kar dobro, posebej sedaj, ko je največja kriza za nami. Lahko smo kar zadovoljni, kajne? Pravzaprav se sploh ne zavedamo, kako dobro bi nam lahko šlo, če bi z državo ravnali bolj skrbno. Bolj pošteno. Verjemite, brez težav bi bili v samem vrhu Evrope.
Morda nam o naši realni vrednosti in položaju malo odpre oči ocena življenjskega standarda v različnih državah. Po standardu kupne moči Slovenija močno zaostaja za evropskim povprečjem. Dosegamo samo 82 % povprečja, pred nami so številne države, med drugim tudi Češka, ki smo jo dolgo časa gledali zviška. Kar naenkrat postane logično, zakaj Slovenci množično odhajajo na delo v Avstrijo. Tam je namreč standard kupne moči mnogo višji. K nam pa prihajajo tisti, ki imajo v svojih državah standard še precej nižji.
Ali veste, da ima Istanbul 14 milijonov prebivalcev? Samo Istanbul ima 7x več prebivalcev kot cela Slovenija! Ta podatek navajam zato, da se ob tem zavemo kako majhni smo in kako zelo, zelo, je pomembno, da ohranjamo, krepimo in varujemo našo Slovenijo. Zelo težko smo jo dobili in ne zapravimo je po neumnosti.
Ob osamosvojitvi smo imeli velika pričakovanja in mudilo se nam je postati druga Švica. Najbrž smo v prekratkem obdobju želeli doseči preveč in smo preskočili kakšno domačo nalogo. Mladostna zagnanost in usmerjenost v druge izzive sta odmaknila pozornost od bistvenih vprašanj. Gradili smo na temeljih, v katerih so bile razpoke, ki smo jih spregledali, ali pa smo naivno pričakovali, da bodo sčasoma izginile. Niso. In ne bodo. Še posebej ne, če bomo zamenjevali vzroke in posledice.
Individualne razlike med ljudmi se bodo poglabljale, sistemsko pa bo država v primerjavi z ostalimi drsela navzdol. Dobro bi bilo, da se tega čim prej zavemo. Vsekakor še pred naslednjo krizo, ki bo prav gotovo prišla in ki bo za nas veliko hujša kot tista, iz katere smo se ravnokar izkopali. Kriza bo bolj nevarna zato, ker danes nimamo več zalog, ki smo jih pred 10-im leti še imeli, ker smo jih zapravili. Lahko bi rekli, da danes vse, kar kot država ustvarimo, sproti potrošimo. Če se v blagajno nateče nekaj več, potem si privoščimo tudi kakšen priboljšek in ljudje imajo dober občutek. Na tem hipnem zadovoljstvu aktualna vlada nabira politične točke. Ampak rezerv za slabše čase ni.
Kaj torej narediti? Je ob tem, kar sem povedala, čas za pesimizem ali za optimizem?
Za optimizem, seveda. S pametnim, preudarnim in odgovornim obnašanjem, lahko sami vplivamo na svojo prihodnost. Recepti so znani in beseda reforma z ustreznimi pridevniki kot so pokojninska, zdravstvena, delovnopravna in socialna, nas ne sme preplašiti. To je naša rešitev in priložnost. Ne bojte se sprememb, spremembe dajejo možnost za obrat na bolje. Veliko bolj nevaren je status quo.
Pogovarjati se je treba začeti odprto in pošteno. Ne pustite se zapeljati z umetno ustvarjenimi problemi. Sovražni govor ni naš problem, problem je omejevanje svobode govora. Financiranje zasebnega šolstva ni finančni problem nekaj šol, ampak ideološko vprašanje. Nekaj milijonov več v zdravstvu ne bo rešilo problema čakalnih vrst, ker vzrok za čakalne vrste tiči drugje, med drugim v slabi organizaciji in tudi v korupciji. Ni vprašanje ali bomo povišali pokojnine za 10 evrov ali za 20, ampak kako bomo zagotovili pokojnine s katerimi si bodo vsi upokojenci lahko sami plačali dom za starejše. Niso problem tisti, ki v našo državo pridejo zakonito, da bi tu delali, problem so tisti, ki iz naše države odidejo, da bi delali drugje.
Spoštovani,
Slovenija ni le potencial, da bi bila druga Švica. V Sloveniji lahko živimo lepše in bolje kot v Švici. Za to imamo vse možnosti. Če bi se danes še enkrat odločali za samostojno pot, sem prepričana, da bi se odločili enako kot smo se. Naša odločitev je bila torej pravilna. Z vedenjem in znanjem, kot ga imamo danes, pa bi marsikaj naredili drugače. Ampak nikoli ni prepozno. Če začnemo z našo državo dobro upravljati danes, smo en dan bližje cilju. Več časa kot bomo izgubili, težje se bomo vrnili na pravo pot.
Za to, da bomo našli pravo pot, pa moramo svojo državo najprej spoštovati in jo ceniti. Pokažimo spoštovanje tako, da od naših voditeljev zahtevamo poštenost, odgovornost in sodelovanje. Zahtevajmo, da z državo upravljajo tako skrbno, kot bi podjetnik upravljal s svojim podjetjem ali kot smo skrbni pri upravljanjem z družinskim proračunom. To je vaša državljanska pravica.
Spoštovani,
Ob dnevu državnosti vam iskreno čestitam in želim, da bi ohranili zaupanje v našo mlado državo in tudi zaupanje v našo skupno prihodnost v Evropski uniji in naj za praznik države na naših domovih ponosno vihra tudi čim več slovenskih zastav.
Hvala lepa.
Prvotno objavljeno na spletni strani romanatomc.si .
