Upokojeni celjski škof Stanislav Lipovšek na Teharjah opozoril na 50-letno načrtno prikrivanje resnice o vojnem in povojnem dogajanju

Letos mineva 74-let od konca druge svetovne vojne, od tega je 50 let minilo v prisilnem molku in načrtne prikrivanju resnice o medvojnem in povojnem dogajanju, o čemer grozljivo priča okoli 600 neurejenih grobišč po državi, je včeraj zbrane na Teharjah v svoji pridigi spomnil upokojeni celjski škof Stanislav Lipovšek.

Predvsem povojni poboji in molk o njih so temna stran vojne in povojne zgodovine Slovenije. Kljub vsemu je upokojeni škof Lipovšek prepričan, da obstaja tudi svetla stran, ki se je kljub vsem oviram uresničevala v prizadevanju, da bi stopili v luč in se skupaj s civiliziranimi narodi Evrope, ki so v večji meri poskrbeli za zdravljenje ran in posledic druge svetovne vojne, približali temeljni civilizacijski normi. Tako bi pokojnim dali pravico do imena in groba, preživelim pa pravico do spomina je poudaril Lipovšek.

Prav tako je Lipovšek izrazil besede zahvale vsem, ki so se v tem obdobju na različne načine podali na pot poprave krivic in nasilja ter posebno na pota, ki vodijo k odpuščanju, medsebojni spravi in k resničnemu miru. Vesel je tudi, da vse bolj zori prepričanje, da družba in narod, ki zanika ali ima neurejeno svojo preteklost, tudi nima in ne more imeti zdrave, rodovitne ter ustvarjalne sedanjosti in svetle prihodnosti.

Zahvalil se je tudi vsem, ki so poskrbeli, da je stekel proces postopnega urejanja morišč in grobišč, kot se to dogaja v Hudi jami in po drugih krajih.

»Za trajen in resničen mir in bodočnost našega naroda je nujno potrebna sprava s preteklostjo, saj ne moremo graditi varne in srečne sedanjosti in prihodnosti, ne da bi poskrbeli za resnično spravo s preteklostjo. Sprava je mogoča le tedaj, če smo pripravljeni odpuščati. Odpuščanje pa je možno le takrat, če smo pripravljeni priznati resnico, pa če je še tako boleča, težka in obremenjujoča. Samo resnica osvobaja,« je dejal Lipovšek.

Po sveti maši je Slavko Žižek nagovoril vse zbrane v imenu organizatorja spominske slovesnosti Nove Slovenske zaveze. Poudaril je, da so bili tudi na Teharjah ljudje krivično pomorjeni, oropani življenja, odvzeta jim je bila pravica do groba in dobrega imena.

»Čeprav nas je vsako leto manj in komaj kakšen pridružen na novo, prihajamo zaradi neporavnanega dolga do dogodkov v preteklosti, ki je naložen nam in bo – vse tako kaže – ostal še našim potomcem. Noben narod ne more biti in obstati s takšnim bremenom časa, ki se je začel z umori – več sto žrtev v jeseni 1941 in pomladi 1942 – in končal v pobojih tisočih ob koncu vojne,« je v svojem govoru povedal Žižek.

Ni mogel mimo dejstva, da še vedno posluša zmerljivke o izdajalcih, kolaborantih, revanšistih in podobnem. Ter nadaljeval: »ozmerjati z izdajalci ljudi, katerih edini greh je bil upor proti terorju rdeče zvezde in ki so bili zaradi ljubezni do vrednot, kot so Bog, narod, domovina, ob življenje ali pregnani na tuje, kjer so ob borbi za vsakdanje preživetje uspeli ohraniti slovenski jezik in ljubezen do domovine ter narodno zavest prenesti na mlajše rodove vse do danes, je popolnoma nerazumljivo in skregano z definicijo izdajstva«.

Na Teharjih so po končani vojni na območju nemškega vadbenega centra začasno namestili zajete domobrance, vojake, civiliste, žene in celo otroke. Osebe pripeljane v Teharje so bile zajete z ubežniki in begunci s Hrvaške in Srbije s strani zavezniških sil na Koroškem, ki so jih nato predali novi komunistični oblasti.

Večino pripeljanih na Teharje je bilo brez sodb pobitih, delno v bližini taborišča v Bukovžlaku ali v bližnji okolici Celja, veliko pa jih je bilo odpeljanih v smrt v hudo Jamo pri Laškem, v rudniške rove Hrastnika in Pečovnika.

Od leta 2004 na Teharjah stoji spominski park, ki je še nedokončan, a so v teharski župniji prepričani, da je zato krivo premalo politične volje.

M.I.