Levičarski protestniki, ki se vsak petek zbirajo na ulicah Ljubljane, v en glas vpijejo “stop diktaturi in represiji”, “za naravo”, “za javni interes pred profitom”. Koliko jim je v resnici za javni interes, pa so dobro dokazali na nedavnem protestu, ko so brez dovoljenja postavili stojnico in na njej prodajali majice ter druge propagandne izdelke. Seveda ni bilo ne duha ne sluha o kakšni davčni blagajni, tako da je šel denar naravnost v njihov žep oziroma konkretneje, v pasno torbico. Trgovanje na črno bi nedvomno moralo zanimati tudi Finančno upravo RS, ki sicer redno nadzira in piše kazni Slovenskim trgovcem, če ne spoštujejo katerega izmed mnogih birokratskih predpisov.
Ker na stojnicah za prodane izdelke niso izdajali računov, denar seveda ni šel v davčno blagajno, ampak neposredno tistim, ki so prodajali. Očitno jim le ni toliko za javni interes, torej, da bi šel denar državi za plačevanje socialnih prispevkov, ampak za lasten interes. Diši jim torej denar, kar pa je v nasprotju s tistim, za kar naj bi se “socialno čuteči” protestniki zavzemali.
Prvorazrednost v praksi
S svojim načinom “biznisiranja” protestniki spominjajo na najslavnejšega migranta v državi Ahmada Šamija, ki je v preteklosti prav tako meni nič tebi sredi Ljubljane postavil svojo brivnico. Kljub temu, da v evidencah ni bil zabeležen noben poslovni subjekt, je ta na očeh vseh na črno posloval. Pri tem mu ni bilo prav malo mar, da živi dobro na račun davkoplačevalcev, saj niti pomislil ni na to, da bi s plačevanjem davkov hvaležnost vrnil. Tedaj so mu v bran skočili številni kaviar levičarji, ki so se uprli označevanju Šamija, kot prvorazrednega. Zanimivo pa je, da isti nikoli ne stopijo v bran kakšni branjevki na tržnici, ki je deležna zavzeta pregona Fursa, če si drzne prodati šopek peteršilja.
Avtorica Hana Murn, več lahko preberete tukaj.
