“Z vlado in vodenjem se absolutno strinjam. Delo je težko, predsednik Janša to res strokovno vodi. Nekateri bi si želeli to na bolj prijazen način, ampak se to ne da. Boljše vlade ne vidim. Upajmo, da bo šlo to še naprej, da bodo ljudje razumeli in sprejeli, da bo tako tudi naslednji mandat. Ta bo zagotovo nekoliko lažji in lepši, daljši in še naprej v dobro Slovenije z dobro energijo in ljubeznijo,” je delo vlade ocenil Franc Jager, podjetnik in ustanovitelj podjetja Trgovine Jager, ki ima trenutno 800 zaposlenih in 180 milijonov evrov prihodkov.
Franc Jager je ustanovitelj trgovske verige pod blagovno znamko Jager. Skoraj vse življenje je delal v Rogaški Slatini, kjer zdaj tudi živi. Rojen je leta 1947, izučen trgovec, nato se je ob delu še izobraževal. Je izredno delaven, vedno z novimi idejami in rešitvami, pozitivno naravnan, vedno je živel pred konkurenco. Želel je uresničiti svoje sanje, kar mu je tudi uspelo.
Že desetletja ste znani slovenski trgovec. Kdaj ste odprli prvo trgovino, kaj vas je vodilo k temu in kakšni so bili začetki?
Prvo trgovino sem zgradil leta 1989 v Rogaški Slatini pod imenom Kristal. V firmo Jager smo se preimenovali kasneje, leta 1992. Pred tem smo se doma ukvarjali s kmetijstvom, 15 let sem bil v službi pri Petrolu, nato v Hmezadu Žalec in KZ Šmarje pri Jelšah.
Končal sem trgovsko poklicno šolo, na Petrolu sem začel kot prodajalec, nato sem bil poslovodja, ob delu sem se tudi izobraževal. Še na Petrolu sem končal srednjo trgovsko šolo in se vpisal na Visoko šolo za organizacijo dela v Kranju. Vse sem končal ob delu. Doma smo imeli kmetijo, manjšo farmo bikov, starejši sin se je nato odločil za vpis na srednjo kmetijsko šolo in jo končal. Želel je postati velik kmet. Vendar pa nismo imeli dovolj zemlje, imeli smo farmo in premalo zemljišč, zato smo jih najemali, logistika je bila težka.
Kdaj ste začeli razmišljati o lastni trgovini?
Že prej sem več let sanjal o trgovini, vse življenje sem delal v tej stroki. Leta 1985 smo bili na ekskurziji v avstrijskem Pliberku, kjer sem videl tamkajšnjo zadružno trgovino, v kateri so bila živila, tehnika in tekstil. Sklenil sem, da bo takšna tudi moja prva trgovina. Leta 1988 se je v Rogaški Slatini pokazala možnost graditve trgovine, takrat namreč nisi mogel graditi, kjer bi si želel. Občina Šmarje pri Jelšah pa je imela v svojih načrtih prostor za živilsko trgovino v Tržišču, ki je del Rogaške Slatine. Kupil sem zemljišče in začeli smo graditi.
Hkrati je v tem času, to je še v nekdanji Jugoslaviji, začel veljati t. i. Markovićev zakon, po katerem smo lahko registrirali podjetje kot družbo z omejeno odgovornostjo. Že dan po objavi sem šel na Upravno enoto Šmarje, zbral potrebno dokumentacijo in registriral podjetje.
Žena je bila prodajalka, v službi, imela sva že dva sinova, tretji se je rodil pozneje, moji načrti je niso preveč zanimali. Rekla je, da se s tem ne bo ukvarjala. Jaz pa sem želel uresničiti svoje sanje, začeli smo graditi pritlično trgovino, namenjeno za prodajo živil, tehnike in tekstila, v manjšem delu je bil tudi bife.
Večino opreme smo izdelali sami in začeli poslovati. Sprva sem se v trgovini zaposlil le jaz, nato se mi je pridružila še žena, zaposlili smo tudi dve sodelavki.
Sinovi so se šolali, ob popoldnevih pa so prišli pomagat v trgovino. Sami smo izdelovali tudi plakate in letake ter jih raznašali po gospodinjstvih. Marketing je takrat potekal povsem drugače kot ga poznamo danes.
Kako ste finančno vse to speljali, takrat so bili tudi časi hiperinflacije?
Že pred tem sem vedno veliko delal, poleg službe tudi kmetoval, in vedno sem poleg tega še nekaj tržil. Pa veliko varčeval, predvsem v nemških markah, ki je bila takrat stabilna tuja valuta. Zato me inflacija ni motila.
Vzdrževali smo minimalne zaloge. Po odprtju trgovine smo že prvi mesec poslovali pozitivno, prihodkov je bilo več kot stroškov in to mi je pokazalo, da smo na pravi poti.
Čas je tekel, trgovina se je uveljavila, potrebne so bile nove zaposlitve, razmišljal sem o širitvi na več trgovin. Potem smo začeli znova graditi. Tokrat v Šentjurju pri Celju. Moja filozofija je bila vedno bolj ob obrobju. Rekel sem si, da nismo za centre, kjer so delovale takratne močne trgovske firme, kot je npr. Mercator. Mogoče sem imel tudi nekaj manjvrednostnega kompleksa.
Na obrobju pa smo vzdrževali obstoječi prodajni asortiman, trgovino z mešanim blagom, prodajali smo živila, malo tehnike, pripomočke za kmetijstvo in malo tekstila.
Kako je bilo z informacijsko tehnologijo?
Kupili smo tudi računalnike in računalniške programe, vendar so bili začetki na področju računalništva nekaj povsem drugega, kot to poznamo danes. Ampak smo sledili. Spreminjal se je tudi marketing, poznali smo že letake v pravem smislu, oglaševali smo večinoma prek Radia Štajerski val.
Kako ste bili lahko konkurenčni velikim trgovskim družbam?
Vedno sem imel ideje. Tu na Šmarskem je bilo več manjših trgovin, lastnikom sem predlagal ustanovitev interesnega združenja, prek katerega bi pri velikih grosističnih trgovinah lahko združeni dosegli boljše nabavne pogoje. Strinjali so se, sklenili smo pogodbo za skupno nabavo in dosegli boljše pogoje pri dobaviteljih. Že po prvem letnem obračunu pa so mi očitali, da je moje podjetje nabavilo več kot drugi in da imamo v moji firmi od skupnega dogovora večje koristi od njih, da imamo lahko boljše cene na ta račun. Združenje je nato propadlo. Niso ga razumeli. Zdaj ni nobenega več od teh trgovcev. Vrgli so puško v koruzo, ker so bili ljubosumni.
Kako so vas pa gledali domačini?
Spoštovali so me, poznali so me še iz prejšnjih služb v domačem okolju. Ni bilo težav.
Lastništvo in vodenje podjetja sem sinovom predal v letu 2019. Firma ima ta čas več kot 40 trgovin, in sicer v Rogaški Slatini, Šmarjah pri Jelšah, Šentjurju, Podčetrtku in drugje. Največja je v Mariboru, sledi Celje, potem so Šentjur, Ptuj, Ljutomer in druge.
Kaj vam je bilo najteže v tem času, polni ste energije, kot da vam je šlo vse gladko?
Težko je ves čas ali pa ne. Kakor vzameš. Življenje sem vedno jemal kot igro, podobno kot športnik. Doseči cilje, to je bilo moje načelo. Vedno sem opazoval večje, imel sem vgrajen tekmovalni sistem.
Kaj pa družinsko življenje, po navadi je to težko usklajevati, v poslu je laže delati z drugimi?
Nič ni težko, če je volja. Otrokom nisem nikoli vsiljeval, kaj naj delajo. Imeli so svobodo. Sinovom sem dal določen resor, določeno delo in rekel: Izvoli, to delaj, dobiš nagrado. In so delali, ustvarjali, si ustvarili družine itd.
S čim pa se ukvarjate zdaj? Kdo je zdaj lastnik podjetja Jagros – trgovine Jager?
Lastnik so trije sinovi, moj delež je odkupilo podjetje Jagros – trgovine Jager. Zdaj se ukvarjam z gradbeništvom. Nekaj nepremičnin in zemljišč sem dobil z odsvojitveno pogodbo. Fantje so rekli, da se s tem ne bodo ukvarjali, da bodo nadaljevali z razvojnem trgovinske dejavnosti. Poleg tega sem kupil še hotel na otoku Murter, in sicer v slabem stanju, a ga zdaj prenavljam. Imam še nekaj drugih stvari, tako da mi sploh ni dolgčas.
Kako ocenjujete nepremičninski trg danes?
Cene rastejo, naraščajo tudi cene storitvam, tudi inflacija je. Ljudje neverjetno kupujejo, v Ljubljani in tudi drugje. Vsi se bojijo razvrednotenja denarja.
Podjetje Jagros – trgovine Jager je med najboljšimi družinskimi podjetji v državi. Ste zadovoljni z razvojem?
Poslovni rezultati so odlični. Tudi v času epidemije koronavirusne bolezni se je izkazalo, da je bila moja strategija pravilna. V naših trgovinah so živila, tehnika, tekstil, kmetijski repromateriali in tudi restavracije. Na enem mestu lahko dobiš vse in je za izvajalce ter delovne ljudi prijazna trgovina.
Razvoj podjetja teče po vnaprej določeni strategiji, saj je v Sloveniji še dovolj prostora za dobre lokalne trgovce.
Koliko je epidemija vplivala na poslovanje?
Ni vplivala. Že v začetku epidemije smo sprejeli ustrezne ukrepe za preprečevanje širjenja novega koronavirusa. Še preden je vlada dala navodila, smo namestili zaščito ob blagajnah, razkužila in zahtevali maske. Zelo malo zaposlenih je bilo v prvem valu korone okuženih. Res so zadevo vzeli resno.
Ta čas je nekaj težav zaradi odsotnosti zaposlenih zaradi bolezni, karanten in s tem povezanih organizacijskih izzivov. To je edina težava, poslovanje je sicer odlično. Poslovni rezultati leta 2020, prav tako 2021 so zelo dobri, kar se vidi iz objavljenih poslovnih poročil podjetja. V podjetništvu in v družbi je zelo pomembno, da se znaš prilagajati času in prostoru, v katerem živiš.
V podjetju Jagros – trgovine Jager je okoli 800 zaposlenih, v minulem letu pa smo 180 milijonov evrov neto prometa. Ker je na trgu delovne sile težko najti kakovosten kader, ga je treba vzgajati v podjetju.
Ste izredno dejavni, polni energije, težko bi vam prisodili vaša leta, kako poteka vaš delovni dan?
Ja, še vedno sem delovno zelo aktiven, običajno vstanem okoli 6. ure, naredim vaje za razgibanje, spijem čaj, pojem zajtrk in grem na delo.
Kako pa skrbite za svoje počutje?
Najprej s pozitivno energijo. Veliko berem, prebral sem več knjig o psihologiji, o diagnostiki celic, da se obnavljajo, če verjameš, samo pogoje morajo imeti. Pogoj pa je pravilna prehrana in okolje. Pred epidemijo sem šel enkrat letno običajno v Brazilijo za en mesec, da sem odklopil in si nabral novih moči. Sicer pa grem poleti na morje, sem veliko na soncu in v gibanju. Z zdajšnjo partnerko imava dve hčerki, ena končuje fakulteto, druga je še v srednji šoli. Moja težnja je vedno napredek za dobro družbe in države, v kateri živim.
Dejavni ste tudi politično …
Janeza Janšo podpiram že okrog 25 let, sem tudi član stranke SDS. V Šmarju sem bil predsednik občinskega odbora, pred 16 leti pa sem bil kandidat stranke na volitvah za župana.
Kako pa ocenjujete delo vlade?
Z vlado in vodenjem se absolutno strinjam. Delo je težko, predsednik Janša to res strokovno vodi. Nekateri bi si želeli to na bolj prijazen način, ampak se to ne da. Boljše vlade ne vidim.
Upajmo, da bo šlo to še naprej, da bodo ljudje razumeli in sprejeli, da bo tako tudi naslednji mandat. Ta bo zagotovo nekoliko lažji in lepši, daljši in še naprej v dobro Slovenije z dobro energijo in ljubeznijo.
Letos je supervolilno leto, državnozborske volitve bodo aprila. Kakšne so vaše zaznave med ljudmi?
Najteže je prepričati prepričane. To je jasno. Vidim nekatere, ko jim predstavim stanje, pa ne sprejemajo. Včasih je žalostno, da nekaterih ne morem prepričati. Problem so po mojem državne službe, tudi šolstvo, vključevati je treba mlade. Osebno me zelo moti hrvaška glasba, ki jo predvajajo na slovenskih radijskih postajah. Slovenska glasba je dovolj lepa, imamo dobre izvajalce in ne razumem, zakaj se to ne da. Ampak to je zakoreninjeno in je škoda.
Pravi pristop, na lep način, vključiti je treba psihologijo ljudi, da bi začutili slovenskost. Premagati je treba tiste, ki slabo mislijo. Načini obstajajo, tarnanje in stokanje nam ne bo pomagalo.
Za vrtce bi predlagal, da bi se pripravila kakšna zloženka ali tudi risanka, kako lepo je življenje v Sloveniji.
Imate morda kakšno sporočilo za nas in naše bralce?
Bistvo, če razmislimo, je, da če imaš srčno željo za uspeh, ali je to v športu ali podjetništvu, se da uspeti. V politiki je to teže. Po moje je politika težji posel od športa in od podjetništva, ker je odvisna od široke množice. Biti všeč vsem je nemogoče, splača pa se truditi.
Vida Kocjan
Intervju prvotno objavljen na Nova24TV
