Predstavniki največje opozicijske stranke SDS in domoljubi so se v iztekajočem se tednu na grobu dr. Jožeta Pučnika poklonili njegovemu delo in prizadevanjem za samostojno Slovenijo. 11. januarja je namreč minilo 21 let od smrti očeta Slovenije dr. Jožeta Pučnika, ki so se mu na ta dan popoldne poklonili tudi v Ljubljani. Na grobu državnika so bili prisotni poslanci omenjene poslanske skupine, skupaj s predsednikom stranke Janezom Janšo.
Glavno sporočilo pokolona je bil, da je bil dr. Jože Pučnik glas razsvetljenja v Sloveniji, kaj sploh pomeni Evropa in nenazadnje tudi glas razuma. Predsednik SDS je v svojem nagovoru dejal, da kljub vsem prizadevanjem nasprotne politične opcije, da bi omadeževali njegovo delo ostaja v zavesti Slovencev. Celoten nagovor prvaka SDS objavljamo v nadaljevanju:
S tem, ko se odmika čas od dne, ko je odšel iz te naše stvarnosti, tisto kar je zapustil Slovencem, praktično šele dobiva pravi odraz v naši zgodovini. Velikokrat ob teh obletnicah premišljujemo o tistem času, ki je dr. Jožeta Pučnika poklical nazaj v domovino. V teh dneh, ko smo spet opravili ta premislek in se pogovarjali o njem, sta ostali predvsem v našem spominu dve primerjavi. Mislim, da nas je veliko tukaj, ki smo neposredno spremljali odziv slovenske javnosti na njegov prihod nazaj iz izgnanstva, iz Nemčije. Smo bili začudeni prvič nad tem, kako so bile stvari obrnjene. V domovino se je vrnil nekdo, ki je bil pregnan, disident, ki je bil po krivem poslan v zapor, ki mu je bila storjena velika krivica, ki mu niti diplome niso poslali in je moral še enkrat končati fakulteto.
Vrnil se je iz udobnega življenja na zahodu, v Nemčiji, v domovino, kjer se je obetalo vse kaj drugega kot mirni časi in velika blaginja. Vendar se je on vrnil, in namesto da bi tisti, ki so ga poslali v zapor, namesto da bi tisti, ki so njemu in celim generacijam povzročali krivice, prišli do Jožeta in ga prosili odpuščanja ali vsaj skušali razložiti nekaj, kar se po moje ne da razložiti, motive za tisto početje, so ga začeli obtoževati in Jože se je moral braniti.
Poslušali smo, kako je dr. Jože Pučnik revanšist, kako bo to vse slabo, če bo on izvoljen za predsednika predsedstva republike. Kako, Bog ne daj, da potem, ko mu je Lojze Peterle ponudil, da bi vodil prvo vlado, da bi se to zgodilo, to bo slabo za Slovence. Poslušali smo vse živo, da je pozabil slovenščino, pa je govoril precej bolje kot tisti, ki so hodili v Beograd iz Slovenije takrat. Nenadoma je bilo vse postavljeno na glavo.
In v tem obratu, se pravi v tem, kako so bile temeljne stvari takrat postavljene na glavo, vidimo tudi zametke tega, kar danes s žalostjo opazujemo. Ko se stvari poimenujejo ravno z obratnimi pojmi od tega, kar se v stvarnosti izkazuje. Marsikaj, kar nam danes ni všeč, marsikaj, kar je v Sloveniji danes na žalost posledica nedokončane tranzicije, ima začetke v tistem času. In dr. Jože Pučnik je na lastni koži to občutil, je bil praktično malo pred svojo smrtjo, skoraj dobesedno potisnjen ponovno v pregnanstvo. Kljub temu, da je prišel pomagati svoji domovini v najbolj kritičnem času, kljub temu, da je prevzel vodenje Demosa, ki je demokratiziral in osamosvojil Slovenijo, ki je združil slovenski narod v tem čudovitem podvigu, v enotnosti spričano na plebiscitu. Kljub temu, da je nesporni oče slovenske države, je to državo malo pred svojo smrtjo zapustil in odšel živeti v tujino.
Jaz mislim, da je treba o tem veliko premišljati, in ko o tem premišljujemo, najdemo tudi vzroke za marsikaj, kar se danes dogaja. Druga takšna stvar, ki pride v spomin v današnjih časih ali pa v letu, ko bomo šli ponovno na volitve za evropske institucije, za Evropski parlament predvsem, pa je premišljevanje o tem, kako je v času, ki so bili najbolj usodni za Slovenijo, domovini prišel pomagati nekdo, ki je to zunanje okolje neposredno poznal. Ne po svoji volji, ker je moral v pregnanstvo zaradi tega, ker so ga tukaj preganjali, šikanirali in mu nagajali tudi kasneje, ko je krivične kazni odslužil. Ampak on je tam spoznal Evropo, imel je dobro službo, bil je profesor, doktoriral, ponovno naredil fakulteto in diplomo, ob tem, da je delal v pristanišču ob tem. Si ustvaril dobre pogoje za življenje, pa je kljub temu prišel nazaj v Slovenijo takrat, ko smo kot Sahara vode potrebovali nekoga s širšimi obzori. Nekoga, ki neposredno pozna neki svet, v katerega smo si želeli, si ga pa nismo čisto dobro predstavljali. Ker to, da si šel kdaj čez mejo v Trst ali pa v Lipnico ali pa v Gorico po kavbojke pa po čokolado, ko tega tukaj ni bilo, to še ne pomeni, da si spoznal, kako deluje tako imenovana zahodna demokracija.
Dr. Jože Pučnik je to poznal in je velikokrat v tistih pogovorih bil tako glas razsvetljevanja, kaj Evropa pomeni, kot tudi glas razuma. Hkrati je danes, ko se ponovno sprašujemo, kakšno je to zunanje evropsko okolje, v katerega smo vstopili pred dvema desetletjema in kaj je z njim narobe, kaj je treba popraviti, kaj je tukaj dobro. Se spominjamo tistih prvih razprav, tistih prvih sanj o tem, da bo tudi Slovenija nekoč enakopravna članica evropskih narodov.
In danes, ko vidimo, da se je marsikje zatavalo, da bo marsikaj treba popravljati, naravnost pogrešamo nekoga, kot je bil dr. Jože Pučnik. Nekoga, ki je natančno vedel, da je Evropa prostor, v katerega smo Slovenci zgodovinsko nastanjeni, da pa to ni prostor, ki je naša prva domovina. Ko se je moral dr. Jože Pučnik odločati ali ko se je odločal, ali bo ostal v udobju ali pa bo sledil klicu domovine in demokracije, je vedel, kaj je tisto prvo. V teh časih, ko se govori o tem, kako narodi niso več pomembni, kako je treba razgraditi narod, družino, vero, vrednote, zasebno lastnino itd.
Ko je ta kulturni marksizem na svojem velikem pohodu, je ta razmislek ali pa ta odločitev dr. Jožeta Pučnika še toliko bolj pomembno vodilo za nas, ki smo zdaj del te evropske strukture in ki, čeprav nimamo zelo veliko specifične teže, vendarle odločamo o tem, kam bo naš kontinent v prihodnje šel. In tukaj je popolnoma jasno, da se Slovenci nismo osamosvojili, delali svojo državo zaradi tega, da bi se to utopilo v nekem evropskem morju, kjer se bodo odprle meje, kjer bo prišlo še na desetine milijonov ljudi iz drugih civilizacij, kjer se bo delalo na tem, da bo Evropejce oz. pripadnike narodov, ki tukaj živimo čim manj in da bo na koncu to neka amorfna masa, ki bo imela ene same institucije, te bodo v Bruslju, vse ostalo pa bo na ravni tega, kar je danes v Sloveniji lokalna samouprava.
Dejansko se danes v Evropski uniji lomita ta dva koncepta. Tudi Slovenci se bomo junija odločali o tem, koga poslati v Evropski parlament. Ali tiste, ki zagovarjajo talilni lonec, ali tiste, ki zagovarjajo Evropo narodov, v kateri smo enakopravni, v kateri neguje vsak svoj jezik, svoje vrednote, in kjer združujemo sile pri tistih projektih, ki so čezmejni, kjer je sile potrebno združiti, in kjer je določene stvari skupaj bistveno lažje opraviti. Ne pa da se suverenost, za katero je dr. Jože Pučnik v bistvu tvegal udobno življenje v zahodnem svetu in je prišel nam Slovencem domov, v lastno domovino, kljub temu, da ga je izgnala, pomagati v ključnih časih. Da je to njegovo spoznanje nekaj, kar je potrebno ohranjati v svojem spominu in upoštevati pri vseh naših odločitvah.
Zdi se mi, da so nekatere stvari in nekateri nauki, ki jih lahko razberemo ne samo iz tega, kar je dr. Jože Pučnik govoril ali zapisal, ampak predvsem iz tega, kar je on s svojim ravnanjem in delovanjem dokazal, trajno vodilo, ki se ne sme izgubiti izpred oči. Torej, hvala še enkrat za to res lepo udeležbo. Ko smo se tukaj poslavljali od dr. Jožeta Pučnika, je bilo hladno, nebo je bilo sivo, jokalo je za njim, in mislim, da je prav, da spomin na tisto, kar je dr. Jože Pučnik tkal predvsem s svojim delom, v to, kar Slovenija danes je, v to, kar Slovenija danes ima potencialov, v to, kar je absolutno slovenska prihodnost, ohranimo trajen spomin.
Vir: SDS
