V našem uredništvu smo se pogovarjali z dr. Milanom Zverom, ki ste ga vsi v zadnjem obdobju lahko srečevali v »boju« za program ERASMUS+ in poimenovanje dvorane v stavbi Evropskega parlamenta po dr. Jožetu Pučniku. Da bi o tem in še kakšnem drugem projektu dr. Milana Zvera izvedeli kaj več smo se odločili, da z njim opravimo intervju.
Dr. Zver zadnja odmevna tema, s katero ste se ukvarjali kot evropski poslanec je ERASMUS+. Nam lahko v nekaj stavkih poveste za kakšen program gre in komu je namenjen?
Erasmus+ je eden od najbolj prepoznavnih in popularnih evropskih programov in pokriva šole, univerze, šport, dejavnosti za mlade in za starejše, mednarodne izmenjave, sodelovanje med različnimi organizacijami in še mnogo drugega. Je simbol evropskega povezovanja, simbol Evrope, ki skrbi za svoje ljudi in je prava evropska zgodba o uspehu. Od leta 1987 je v programu sodelovalo že več kot 9 milijonov ljudi in rodilo se je že milijon “Erasmus” otrok.
Večina ljudi program pozna po tem, da omogoča študij v tujini in res je, da se je pred tridesetimi leti vse skupaj začelo je s študentskimi izmenjavami. A je do danes program »zrasel« in postal veliko širši, tako da pokriva vse dobe, od vrtca do starosti ter tako dejansko omogoča vseživljenjsko učenje.
Program je tako namenjen tudi šolarjem, vajencem in starejšim, učiteljem, profesorjem in vzgojiteljem… Omogoča učne in delovne prakse v tujini pa tudi ogromno raznovrstnih projektov, meni najljubši so tisti, ki povezujejo univerze in podjetja. Finančno podporo lahko dobijo najrazličnejše skupine posameznikov in organizacij.
Program iz leta v leto podira rekorde: vse kaže, da bo v tej »sedemletki« (dolgoročni proračun EU 2014-20) omogočil sodelovanje 4 milijonom udeležencev. Za naslednjo »sedemletko« (2021–27) se napoveduje 12 milijonov udeležencev. Kot glavni poročevalec Evropskega parlamenta sem pripravljal zakonodajo za obe obdobji.
Novi Erasmus bo bolj enostaven za uporabo, več bo možnosti za učenje tujih jezikov, novost pa bodo tudi brezplačne vozovnice za potovanje z vlakom po Evropi. Torej, če boste le želeli in se prijavili za sodelovanje, bo možnosti za pridobivanje novih izkušenj v tujini in doma ogromno.
V omenjenem programu se omenjajo visoka finančna sredstva, ki bodo na voljo. Koliko sredstev bo Evropska unija dejansko namenila za ta program in koliko tega denarja bo namenjenega šolajočim se Slovenkam in Slovencem?
V trenutni »sedemletki« je program vreden okoli 15 milijard evrov, za prihodnjo pa pričakujemo do 45 milijard evrov. Za primerjavo naj povem, da je celotni letni proračun Republike Slovenije vreden 10 milijard evrov.
Povečanje sredstev za Erasmus+ je daleč največje med vsemi programi v predlaganem proračunu EU. Moje poročilo bi Sloveniji po ocenah lahko prineslo do 300 milijonov evrov.
Če pogledamo podatke za preteklost, so v desetih letih iz Erasmusa slovenski vrtci prejeli več kot 900.000 eurov, osnovne šole več kot 7 milijonov eurov, srednje šole več kot 22 milijonov eurov, univerze več kot 53 milijonov eurov in ljudske univerze več kot 4 milijone eurov. Če se bodo druge evropske inštitucije in države članice strinjale z mojo vizijo, bodo v novem Erasmusu te številke še veliko višje.
Kaj je bilo vaše vodilo, da ste se odločili tako zavzeto »zagristi« v to temo in ste bili odločeni, da jo tudi izpeljete do konca?
Za ta program se trudim, saj sem prepričan, da gre za izjemno dobro stvar. Po zaslugi Erasmusa so mladi uspešnejši tako v zasebnem kot v poklicnem življenju. Tisti, ki so bili udeleženi v programu, po končanem šolanju veliko lažje najdejo zaposlitev. Ker Erasmus+ izboljšuje možnosti za zaposlitev, koristi tudi slovenskemu gospodarstvu. Naša mladina se po študiju v domovino vrne z več izkušnjami in več znanja.
Evropske univerze so zaradi tega programa bolj inovativne, bolje so pripravljene na digitalno preobrazbo, kar krepi nadaljnje mednarodno sodelovanje. Erasmus krepi tudi podjetnost in socialno vključenost. Podpira modernizacijo evropskih šol in univerz, slednje to še posebej potrebujejo, če želijo biti konkurenčne najboljšim ameriškim in azijskim univerzam.
Program prav tako krepi občutek pripadnosti Evropi, obenem pa tudi občutek pripadnosti svoji domovini.
Veliko naših bralcev vas pozna tudi po tem, da ste bili glavni pobudnik in ambasador akcije s katerim je v Evropskem parlamentu ena izmed dvoran dobila ime po dr. Jožetu Pučniku, ki si to več kot zasluži. Kaj je bil vaš motiv v tej pobudi, da ste jo tako zavzeto in strokovno izpeljali?
Poimenovanje konferenčne dvorane v Evropskem parlamentu po dr. Jožetu Pučniku, očetu slovenske državnosti, vidim kot največji politični uspeh preteklega mandata. Poimenovanje ima izjemen simbolni pomen tako za Slovenijo kot za Evropsko unijo in je neke vrste pika na i Pučnikovim prizadevanjem za človekove pravice in demokracijo, za pravice slovenskega naroda in za združeno Evropo.
Po večletnem postopku sem dosegel, da je dr. Pučnik postal edini Slovenec s tako visokim priznanjem v tujini – svojo dvorano v osrčju evropske demokracije. S tem je Evropska unija potrdila, kako zelo ceni vrednote slovenske pomladi in osamosvojitve, dr. Jožeta Pučnika pa je postavila ob bok drugim evropskim velikanom, kot so Konrad Adenauer, Winston Churchill, Helmut Kohl in Wilfried Martens.
Dr. Pučnik je bil ključna figure slovenske in evropske zgodovine, ponosen Slovenec in ponosen Evropejec, ki je sanjal Slovenijo v Evropi. Bil je disident, ki je zdržal v najhujših časih komunistične diktature in s pokončno dvignjeno glavo, pogumom in ogromno notranjo močjo prenesel ne le hudo mučenje, samico, ampak tudi izgon iz domovine.
Imenu dr. Jožeta Pučnika, ki je neločljivo povezano z obstojem slovenske države, so se na inavguraciji dvorane leta 2018 poklonili člani Pučnikove družine, predsednik Evropskega parlamenta, predsednik skupine ELS v Evropskem parlamentu, predsednik Republike Slovenije ter predsednik SDS Janeza Janša.
V tem sklopu najinega pogovora bi vas prosila, če nam lahko morda poveste še kakšno besedo o kakšnem pomembnem projektu, ki ste ga izpeljali v Evropskem parlamentu in je bil s strani slovenskih meinstream medijev spregledan?
Slovenski mainstream mediji spregledajo vrsto aktivnosti, ki jih v Evropskem parlamentu opravljamo evropski poslanci. Sam menim, da se tudi zaradi načina poročanja medijev EU ljudem zdi oddaljena, z njo so večinoma slabo seznanjeni. Veliko se je pisalo, na primer, o premikanju ure, ki roko na srce, ni tako vitalnega pomena, po drugi strani pa se, vsaj meni osebno, zdi veliko bolj pomembno, kakšne ukrepe smo v Evropskem parlamentu sprejeli v okviru posebnega odbora za boj proti terorizmu. Slovenski mediji niso prav veliko pisali o programu Erasmus+, iz katerega lahko mnogo ljudi črpa za celotno življenje. Zelo malo so pisali o razvojnih sredstvih, ki jih Evropska unija namenja za različne projekte. Ob tem tudi vztrajno molčijo o tem, kako slabo črpa sredstva slovenska vlada, tako da smo v tej finančni perspektivi počrpali le dobrih 20% sredstev.
Sam sem v Evropskem parlamentu deloval na mnogih področjih, o katerih se v Sloveniji ni prav veliko pisalo. Leta 2015 sem sodeloval pri sprostitvi 1 milijarde evrov za zaposlovanje mladih v Evropski uniji, Slovenija je iz tega naslova dobila 2,7 milijonov evrov. V okviru posebnega odbora parlamenta za boj proti terorizmu sem predlagal številne ukrepe za preprečevanja pranja denarja za namene terorizma in glede izmenjave varnostnih podatkov. Sprejeta so bila moja določila za strožjo politiko glede migrantov v EU in določila, ki onemogočajo netransparentno financiranje gradnje mošej. V poročilu smo izpostavili pomen spoštovanja evropskih vrednot, s slovenskim amandmajem pa smo se posredno navezali tudi na #NLBIranGate.
V iztekajočem se mandatu sem pripravil zakonodajo za večjo učinkovitost evropskega izobraževanja, pripravil sem mnenja o izvajanju programa za raziskave in inovacije, Obzorje 2020, pa o reformi visokega šolstva, o preprečevanju radikalizacije in novačenja evropskih državljanov s strani terorističnih organizacij, o razširitvi sistema geografskih označb EU na nekmetijske izdelke (npr. ribniško suho robo) ter o potencialih in izzivih e-demokracije v Evropski uniji. Bil sem tudi med predlagatelji pobude #OdkrijEU (#Discover EU), ki mladim omogoča brezplačno potovanje po Evropski uniji z vlakom. Nobena od teh tem se mainstream novinarjem ni zdela pretirano pomembna.
Zakaj je po vašem bilo temu tako? Zakaj si niso prizadevali ali niso hoteli, da se o teh stvareh poroča?
Slovenski mediji pač imajo določeno agendo, kateri sledijo in ki je v veliki meri vezana na levi politični pol in na t.i. old boys omrežja. Tako raje namenjajo prostor zgolj nekaterim poslancem, na primer Tanji Fajon, Igorju Šoltestu, kot pa drugim, ki izhajamo iz desnega političnega prostora. K sreči je razvoj družbenih omrežij omogočil, da lahko tudi sami spravimo dobre novice med ljudi. Sicer v poplavi spletnih novic obstajajo pasti, kot so fake news, a upam, da se bodo v prihodnje tudi na tem področju stvari spremenile.
Mislim, da je tudi v medijih potreben preobrat k bolj etičnemu, bolj transparentnemu novinarstvu in da bi tudi mediji morali kdaj pomisliti, da morajo tisto, kar zahtevajo od nas politikov, urediti tudi pri sebi (npr. transparentnost, etičnost, moralnost, …).
Dr. Zver ste človek za katerega bi lahko rekli, da ima že »dolgo kilometrino« tako v slovenski kot evropski politiki. Zato ste pravi človek, da vas povprašamo kaj menite o tem, če je Evropa še vedno na pravi poti, kot si jo je pred 69-leti zamislil Robert Schuman ali je v tem času »izgubila kompas«?
Evropa danes vsekakor je drugačna kot je bila pred več kot pol stoletja. Spremenile so se politične razmere, v Evropsko unijo se je priključilo več članic, soočeni smo bili tudi z Brexitom, tako da situacija v Evropi je vsekakor zelo dinamična. Ne bi rekel, da je Evropa popolnoma izgubila kompas, je pa dejstvo, da se jo z ilegalnimi migracijami, kibernetskimi napadi, terorizmom in podobnim skuša vreči s tečajev. Evropa še vedno je projekt miru in človekovih pravic in mora to tudi ostati. Ob tem se moramo zavedati, da na primer ilegalni migranti tako množično v naš prostor ne prihajajo zgolj z miroljubnimi in poštenimi nameni. Prav zato mora Evropa storiti vse, da zaščiti svoje državljanke in državljane, da ohrani varnost in tiste pravice, na katerih je utemeljena.
Kdo je po vašem mnenju kriv, da so dogodki šli v smer po kateri gremo danes in ne v smer v katero bi si zaslužili Evropejci, da jih pelje njihova pot?
Odgovornost gre iskati predvsem v stališčih levih strank, ki zlorabljajo civilizacijske dosežke, kot so človekove pravice in temeljne svoboščine, demokracija ipd. za svoje ozke in predvsem kratkoročne politične cilje. Vedeti moramo, da je evropsko prebivalstvo med najhitreje starajočimi se na svetu, da demografski trendi torej niso dobri, da se bo treba tudi s temi stvarmi učinkovito spopasti. Mi rešitve za starajoče prebivalstvo vidimo v primerni družinski politiki, v dvigu produktivnosti, tudi v ustreznem preoblikovanju pokojninskih sistemov, leve stranke pa rešitve vidijo v ilegalnih migracijah, s katerimi si pridobivajo tudi nove volivke in volivce. Priznati je treba, da je tudi Angela Merkel s svojim povabilom migrantom vodila nespretno politiko, ki pa so jo leve stranke s pridom izkoristile. Pod plašč ilegalnih migrantov skrivati begunsko problematiko in ob tem trkati na vest ljudi, se mi zdi nedostojno. Ob tem, da ne smemo pozabiti, da nekatere nevladne organizacije s pomočjo tihotapljenja ljudi bogato služijo.
Kdo v teh prelomnih časih za Evropo kot večkrat slišimo, le-to lahko popelje v svetlo in konkurenčno prihodnost, da nas Združene države Amerika in Kitajska ter v nadaljevanju še katera država ne bodo pustile nekje v daljavi?
Tako kot sem omenil, želim si sodelovanja z ljudmi, s katerimi delimo skupne vrednote, z ljudmi, ki imajo v mislih blaginjo vseh Evropejk in Evropejcev ter ljudmi, ki si želijo močnih držav članic v močni Evropi brez korupcije, s priložnostmi za mlade, za kmete, s tistimi, ki bodo imeli v mislih skrb za okolje, ki si želijo dinamičnega in konkurenčnega gospodarstva in ki so sposobni stopiti skupaj ob strateško pomembnih vprašanjih.
Kakšno vrsto politikov si vi torej želite v naslednjem sklicu Evropskega parlamenta in s kakšnimi politiki si vi v primeru izvolitve na nedeljskih volitvah želite, da boste z njimi lahko uspešno sodelovali?
Predvsem ljudi, ki jim je mar za Evropo, ki jim gre, tako kot prej omenjenemu dr. Jožetu Pučniku za stvar, ki jim je do tega, da ohranimo naš način življenja oziroma tudi način življenja naših prednikov. Ki si želimo, da Evropa ostane pri vrednotah, na katerih se je skozi zgodovino tudi razvijala, to je pri vrednotah krščanstva, razsvetljenstva… Na odločevalskih mestih torej potrebujemo sposobne in strokovne ljudi, ki bodo znali razmišljati dolgoročno in bodo v prvi vrsti državniki, ne pa zgolj, kot je praksa pri nas, novi obrazi, ki iščejo svojo priložnost za en mandat, najsi bo to v nacionalni, ali pa evropski politiki.
Za konec najinega pogovora bi se rada dotaknila še zadnjega dogajanja okoli neposluha tudi »borcev« za upokojence, ki se ne strinjajo s uvedbo demografskega sklada, ki ga je predlagala stranka SDS?
Drži. Slovenska demokratska stranka je podala predlog zakona, s katerim bi se vse državno premoženje steklo v en sklad, nacionalni pokojninski sklad, iz katerega bi se nato izplačevalo pokojnine. Trenutni pokojninski sistem dolgoročno ni vzdržen. Sistem, kjer delovno aktivni prispevajo v pokojninsko blagajno za upokojence in kjer se prebivalstvo stara, namreč pomeni, da morajo delovno aktivni prispevati vedno več za vedno večje število upokojencev. V kolikor pa bi imeli nacionalni pokojninski sklad, v katerem bi bilo zbrano vse državno premoženje, pa bi se z upravljanjem naložb poskrbelo za donose, razbremenilo bi se delovno aktivno prebivalstvo, pokojnine pa bi lahko bile višje. Upokojenske generacije so tiste, ki so ustvarjale to premoženje in prav bi bilo, da bi v jeseni življenja pobirale sadove svojega dela.
Zakaj po vašem mnenju nekatere politične stranke ne želijo slišati niti črke d od demografskega sklada?
Glede na to, da so v Zvezi društva upokojencev načelno prikimali našemu predlogu zakona – imajo sicer nekaj pripomb glede posameznih rešitev, ki pa bi jih skupaj lahko preoblikovali -, je seveda nestrinjanje koalicije o naši rešitvi za upokojence nerazumljivo. Še posebej nerazumljivo je, da nacionalnemu pokojninskemu skladu nasprotuje DeSUS, ki bi moral biti prvi v skrbi za upokojence. Toda, če poznate razmere, potem veste, da se trenutno državno premoženje upravlja pri različnih upravljalcih, pri čemer ima vsaka od koalicijskih strank oblikovan svoj fevd, kamor lahko nastavlja svoje kadre. Sam mislim, da je eden od razlogov za takšno nasprotovanje nacionalnemu pokojninskemu skladu v tem, da posamezne vladajoče leve stranke potem ne bi mogle »obdelovati svojega vrtička«.
Bi vi tem skeptikom čisto za konec lahko morda na podlagi svojih izkušenj s potovanj po evropskih državah navedli in v nekaj stavkih opisali primer dobre prakse tega področja, ki upokojencem zagotavlja dostojno preživljanje tretjega in četrtega življenjskega obdobja?
Seveda mnoge države, tudi takšne, ki niso bistveno bolj bogate od Slovenije, iz kapitalskih stebrov dajejo bistveno večje deleže v pokojninske sisteme, ki so obenem seveda tudi solidarnostni. Lahko bi se zgledovali po tistih državah, kjer sistem deluje. Z vzpostavitvijo nacionalnega pokojninskega sklada bi se po mojem mnenju lahko izognili nekaterim ukrepom, ki med delovno aktivnim prebivalstvom ob omembi pokojninske reforme gotovo niso najbolj blizu (npr. dvig upokojitvene starosti, spremembe bonusov, malusov, ipd.)
Tokrat smo našim bralcem poskušali iz prve roke prikazati nekaj pomembnih področij, ki jih je v Evropskem parlamentu zastopal dr. Milan Zver. Zato se vam dr. Milan Zver zahvaljujem za pogovor in vam v nedeljo želim veliko uspeha.
M.I.
