Slab dan po umoru Aleša Šutarja v Novem mestu, so se oglasili organi odkrivanja (policija), organi pregona (tožilstvo), tudi organi sojenja (preiskovalni sodnik). Sporočili so nam. V Sloveniji vlada pravna država, osumljenec umora Aleša Šutarja je že v priporu, najstrožje mu bomo sodili.
Toda po mesecu in pol je prišlo do popolnega preobrata. Osumljenca za umor so izpustili iz preiskovalnega zapora in priprli drugo osebo. Seveda se povprečen državljan sprašuje, kako je to sploh mogoče.
Na podlagi dolgoletnih izkušenj pri delu v policiji, pa tudi na podlagi poznavanja dela tožilstva in pravosodja naj v nadaljevanju skušam dati obče razumljiv in pričakovan odgovor na to vprašanje.
Robert Golob se je takoj po umoru Aleša Šutarja zavedal eksplozivnosti situacije, ki lahko še kako usodno vpliva na prihodnje volitve v DZ. Relativno spretno je napovedal in tudi udejanil tako imenovani Šutarjev zakon, ki v praksi ne pomeni nič od nič. Vsa potrebna zakonska orodja za delo policije tožilstva in sodstva in drugih organov so v praksi že so bila, le izvajala se niso. Hkrati pa je, tako sklepam na podlagi podatkov, pritisnil na policijo in tožilstvo, da osumljenca čim prej najdeta. To se je tudi zgodilo.
Toda hkrati so že dan ali dva po umoru Šutarja v javnost prišli tudi glasovi več prič, ki so trdile, da policija in tožilstvo v zaporu nimata pravega osumljenca. Te priče naj bi to povedale tudi policiji. Ko pa so ta podatek izpovedale pred preiskovalnim sodnikom, je prišlo do preobrata. Osumljeni je bil na podlagi pomanjkanja dokazov izpuščen iz pripora, v pripor pa so vtaknili drugo osebo.
Kaj pa epilog? Je danes v priporu prava oseba? Tega ne vemo. Vemo pa že nekaj. Tistemu Romu, ki so ga očitno neupravičeno, da bi zadovoljili želje Goloba, vtaknili v zapor, bomo vsi plačali odškodnino.
Avtor: dr. Vinko Gorenak
