»Vprašanje vrnitve v domovino sem načenjal pri vsakem pogovoru na katerega so me klicali sodelavci državne varnosti. Odgovor je bil, da je pač treba potrpeti, da se mora marsikaj pozabiti in da se bo kdaj pozneje že našlo kakšno mesto, morda celo na gimnaziji.« S temi besedami je dr. Jože Pučnik pričel odgovor na vprašanje gospoda Tarasa Kunaverja v intervjuju leta 1984, ki je objavljen v knjigi Članki in spomini 1957-1985.
Danes, ko obeležujemo 86-to obletnico njegovega rojstva, lahko z gotovostjo trdimo, da je res bilo potrebno veliko potrpeti in predvsem pretrpeti, da se je lahko dr. Jože Pučnik vrnil v domovino. Ali je res pri tem stvari pozabil, predvsem krivice, ki so se mu zgodile? Na to vprašanje težko odgovorimo, hkrati pa je nekaj gotovo: dr. Jože Pučnik zamer do ljudi in sistema, ki so mu v življenju zadali težjo in bolj trnovo pot, nikoli ni izpostavil in tudi ni deloval maščevalno, kljub temu, da so mu prenekateri njegovi nasprotniki to velikokrat očitali.
Zakaj so mu to očitali? Ker niso našli protiargumentov, s katerimi bi lahko nasprotovali njegovi jasni viziji samostojne države, kajti še kako dobro so se zavedali, da so vse njegove besede in njegova dejanja trdna in da ga ne bodo mogli ponovno poteptati pri boju za samostojno pot slovenskega naroda v boljšo in samostojno prihodnost. Druga pomembna stvar zaradi katere so dr. Jožeta Pučnika želeli prikazati kot »revanšista« pa je v tem, da je jasno pokazal, kako je takratni sistem služil samemu sebi, ne pa lastnemu narodu, pri čemer tisti, ki so od tega režima imeli koristi, niso želeli pretrgati vezi z njim.
Je pa kljub vsemu žalostno, da je moral dr. Jože Pučnik, ki je na koncu postal »oče slovenskega naroda«, vprašanje o samostojni državi odpirati dolgih 23 let. A kljub dejstvu, da se je v domovino vrnil človek svetovnih nazorov, ki je imel jasno vizijo, kako v praksi izpeljati spremembe, ki bodo Slovenkam in Slovencem prinesle življenje kot ga je takrat in ga še danes pozna razviti zahodni svet, ga je bila vesela le peščica ljudi. Na tem mestu gre zahvala tudi tem ljudem, ki so vanj verjeli in mu pomagali, da je lahko svojo vizijo izpeljal in na plebiscitu prepričal 95 odstotkov vseh ljudi, da so oddali glas za samostojno Republiko Slovenijo.
Hkrati je žalostno, da tako dr. Jože Pučnik, kot vsi, ki so mu takrat resnično stali ob strani, v skoraj 27-letnem obdobju po osamosvojitvi v narodovem zgodovinskem spominu ne dobijo svojega pravega mesta. Zakaj je bilo potrebnih petnajst let, da se je zgodila žalna seja v spomin na človeka, zaradi katerega lahko danes živimo in delamo po demokratičnih načelih – kolikor jih je seveda od tega njegovega dela in vizije še sploh ostalo? Zakaj se noben vidni funkcionar, razen predsednika SDS Janeza Janše, ne spomni dr. Jožeta Pučnika s položitvijo venca na njegov prerani grob? Zakaj je toliko polemike o imenu največjega letališča v Sloveniji, ki se imenuje po dr. Jožetu Pučniku? To so vendar stvari, ki so še najmanj, kar lahko mi danes naredimo za človeka, ki je za naše boljše življenje moral prestati mnogo krivic in se je moral odreči prenekateri stvari za našo prihodnost.
Zato se vsaj danes, ko obeležujemo obletnico njegovega rojstva, ustavimo in premislimo, kaj vse je dr. Jože Pučnik naredil za nas in kaj lahko storimo mi, da bomo nadaljevali njegovo delo.
mag. Mojca Inkret, predsednica Delavske zveze SDS
“Prvotno objavljeno na sds.si.”
