Pokojnine vse bolj postajajo socialni prejemki, česar očitno Šarčeva vlada ne razume. Še več. Norčuje se iz upokojencev in jim obljublja: »Če bo gospodarska rast letos več kot 2,5-odstotna, se bodo pokojnine decembra 2020 zvišale za 6,50 evra.«
Medtem pa vse več upokojencev dobesedno strada, o čemer pričajo tudi njihove žalostne in ganljive zgodbe, ki jih na družbenem omrežju Facebook objavlja društvo Humanitarček.
Zgodbo Joži B. objavljamo nelektorirano.
»Sem Joži B.
Nič pametnega nimam za povedat o sebi. Kmečka deklina z malo redki zobmi, pa malo bolj “buckasta”. Mama je vednk rekla, da imamo pač take kosti v naši familiji. Tudi ona je bila bolj “buckasta”. Ata jo je velikokrat zaradi tega “špikal”, da je debelajsa.
Nisem bila neke ravno “kšajtne” glave. Rada sem se potepala, pa kdaj kako uro prešpricala. Sem pa rada imela zemljepis in vse tiste daljne dežele. Takrat so bili tudi drugi časi. Vojna pa to. Takrat res ni bilo “luštno”. Ampak so vsi govorili, da tako mora bit. Težek čas je bil to. Še debelajse smo “šlangarce” postale. Delala sem, kar je naneslo. Malo v trgovinah, pa šivala, pa rožne vence pletla. Kaj pa češ, če nisi ravno za šolnika bil?
Moža dolgo nisem dobila, so imeli vedno raje bolj sloke ženščine. Pa sem enega luštnega ujagala, ko sem že čez 24 jih mela, tam v vasi na nedeljskem sejmu. Nov je bil. Na veliko kavo s smetano me je peljal… sva se smejala, ko sem brke imela od smetane… nič ni rekel, da sem prebuckasta. So mu bile všeč take bolj “okroglaste” tam zgoraj. Rada sva se videla… mi je obljubljal, da me naredi za orng ženo. Pa saj veste, da je moškim samo do ene stvari…
No, pa sem zanosila. Kaj hitro, ko je zvedel, jo je “podurhal”. Pravi je bil, ja.
Ena usta sem že še nahranila…dva pa. Pa sem si rekla – Joži, zdaj vsaj ne boš sama.
Antonija se je rodila prej, so rekli, da je “shiranček”. So se mi sestre smejale. Taka debelajsa pa zahirančka rodi. Ampak sem jo rada imela… Toniko mojo. Ljudje so radi govorili, da je “hudičev gajst”, pa da se je mati “zgonila”, pa “pankrta rodila.
Bila so to kar gajstna leta. Na začetku je še šlo, ko sem mleko imela, pa je bila še mali “pimžek”. Sem jo vzela v skladišče, pa sem šivala, ona pa spala. Za nekaj hrane sva dobili.
Tonika je rastla gor, vsak mesec ji je bil gvant premali. Sva parali in šivali. Rastla je ko kopriva. Jedla je pa bolj malo. Za varusko nisem imela, soseda pa “pankrta” ni hotla “mirkat”. Nekaj sem delala od doma, za par litrov mleka, za kak kos klobase. Ko je šla v šolo sva neke pakete dobivali. Moko, riža pa žgance. Vsaj lačna ni bila. Ampak je bila v šoli po meni. Ni bila kšajt. Nikakor ni naredila. Komaj je osnovko končala. So rekli, da je počasne pameti.
Sem ji zrihtala šiht pri eni šivilji, tam kjer sem jaz delala. Pa ji ni šlo. Prsti je niso ubogali. Sem jaz dolgo še za njo delala, sem domov nosila, da sem za njo popravila, da je ne bi vrgli. Otrok je le moral jesti. Takrat sva vsaj vsaka svoj paket hrane dobili, pa kako cunjo. Ampak kaj – so se nama režali. So še vedno po vasi govorili, “prav ji je. Pa naj strada, če se je okrog gonila”.
Ne vem, kje je ujagala tudi ona tega “čuneka”. Samo gledala sem, ko se je v lička zredila, 25 jih je imela. Pa v trebuh. Sem ji rekla – Tonika, do zadnjega mu ne povej. Da ne boš pankrta tudi ti mela.
Tisti dan, ko bi mu morala rečt, je dolgo ni bilo. Srečna sem bila. Očitno jo bo vzel… ampak je minilo jutro. Pa dan. Pa še en. Ni poklicala. Niti po ščetko ni prišla.
Čez par dni sem telegram dobila. V bolnici je bila. Jo je malo “okrog kepe njen dragi”, mi je kasneje rekel “dohtar”. Tonika moja… tako mala, drobna je ležala. Modra, vijolična. V očki je imela kri. So pa rešili malo “pankrtico”. Vanja, jo je klicala… Vani.
Vsak dan sem hodila k njima. Tonika je malo govorila. Samo Vani je stiskala k sebi. So rekli, da ima čeljust zlomljeno. Nikoli ni več prav govorila, tudi mislila je bolk počasi. Je vedno rekla “lej, mamka, grda sem”. Sem ji govorila, da ni.
Domov smo šle po kakem mesecu. Vani je bila mičkena. Sem jo hranila. Je Tonika spala, spala. Jokala. Moja Tonika.
Vani pa.. Ni preživela zime. Niti za mali nagrobnik nisva imeli. Samo za nageljček… Pa en bogi križek.
Tonika ni bila nikoli več prava. Ni se smejala. Samo šivat se je naučila. Samo šiva. Pa na grobek hodiva. Sveče so drage. Ampak za Vani … vedno morajo goret. Da ji je toplo.
Jaz jih imam zdaj 86, Tonika 62. Jaz imam 300e penzije. Malo več. Tonika zasluži na črno kakih 350e. Dava za kurjavo, pa vodo, pa smeti, pa neke položnice kakih 300 na mesec. Pa nama ostane… za jesti imava. Pa pakete dobivava, pa je. Mala je najina sobica, ampak gre.
Za arcnije pa ne zapravljava. Jaz pač ne vzamem v lekarni, če je za doplačat. Raje šparam. Si niti pomaranč ne kupim, pa so menda zdrave za stare. Šparam za moj grobek… ko me vzame Peter k sebi, da ne bom Toniki na grbi. Kako bo reva plačala?«
V društvu Humanitarček so dodali:
»2% upokojencev ne izpolnuje pogojev (niso pridobili pravico do starostne ali invalidske pokojnine) in zato niso upravičeni do minimalno zagotovljene pokojnin, ravno tako ne do socialnih dodatkov. So izbrisani…
Zanju nam je povedala soseda, ko je opazila, da se nabirajo položnice…
Joži smo uredili VD. Toniki pa invalidske pogoje. Živeli sta v garsonjeri. Sedaj živita v eno in pol sobnem stanovanju, kjer je dostop z dvigalom, so obratovalni stroski nizji in vsak dan prejemata tople obroke. Po slučaju smo ga našli… oddajala ga je vnukinja, ki je morala dati babico v dom…
Tudi zdravstveno zavarovanje imata sedaj… menjava okolja jima je dobro dela. Najemodajlk pa pravi, da ima sedaj kar 3 babice.
“Gajstni punci” za paketkte #projektVida pridno šivata blagnate obeske.
V naslednjem mesecu pa nam bo ob podpori dobrih ljudi le uspelo postaviti tudi lep nagrobnik za malo Vani. Svecke pa smo zamenjali za eko vecne lucke.
Pomaranče pa – vsak teden ena vreča… hvaležnosti se ne da opisati.
Zakaj ravno Vida in kdo je bila Vida? https://youtu.be/sszFclm9rx0«
