Zaradi »pravosodja« uničeno mlado življenje

Zgodba Blaža Starca je še ena v nizu zgodb drugorazrednih državljanov, ki mu je slovensko pravosodje, bolje rečeno krivosodje uničilo mlado življenje – njemu in njegovemu dekletu, saj sta si začela ustvarjati skupno prihodnost. »Nimaš kaj narediti,« so bile besede našega sogovorca. »Na institucije se v Sloveniji ne morete zanesti.« 

»Komaj prideš do posojila za nakup stanovanja. Ko ti ga odobrijo, plačaš stanovanje, potem pa se začnejo dobesedno norčevati iz tebe. Že tako imaš preračunano za vsak cent natančno, kam ga boš vložil. Na koncu pa se ti na sodišču posmehujejo in ti pravijo, da si prevarant. Plačal sem stanovanje, nisem prevaral gospe.« Tako se je začel pogovor z Blažem Starcem, ki se je na naše uredništvo obrnil tudi zato, ker je prebral članek z naslovom S psihiatrijo na hitro do državnih milijonov, v katerem smo razgalili sodne izvedence psihiatrične stroke.

Preberite še: Naveza Alenka & Angelika: bo iz te moke kaj kruha?

O gospe Ferjan in gospodu Jevnikarju

Blaž Starc se je lani z dekletom odločil, da gresta živet na svoje, da bosta najela posojilo in si kupila stanovanje. Sam je odprl podjetje, njegovo dekle pa je dobilo službo. S skupnimi močmi, tudi s pomočjo njunih staršev, so preračunali, da bodo lahko šli v nakup stanovanja. Preračunal je, da je za stanovanje pripravljen odšteti okrog 130.000 evrov. Ni se mu zdelo pomembno, ali bo stanovanje kupil v Ljubljani ali v njeni bližnji okolici. Zdaj že nekdanji tast, zveza je namreč med sodno bitko razpadla, je šel na sestanek nekdanjih stanovalcev, kjer je njihovem hišniku namignil, naj mu, če bo izvedel, da se v okolici prodaja kakšno stanovanje, sporoči, saj ga iščejo za svoje otroke – nič luksuznega, nekaj majhnega.

In res je njihov hišnik izvedel, da starejša gospa na sosednji številki prodaja stanovanje, ker se je leta 2017 preselila v Dom upokojencev Center-Tabor-Poljane. “Gre za 98-letno Sonjo Ferjan, prisebno gospo brez otrok in moža. Delala je prek cerkvenih institucij kot medicinska sestra v Skopju. Potem je bila medicinska sestra na Metelkovi,« nam pripoveduje svojo zgodbo Starc. Njegovo dekle se je po telefonu s Ferjanovo dogovorilo za ogled stanovanja. Brez spremstva se je s taksijem pripeljala na ogled stanovanja in parkirnega prostora v garažni stavbi in njegovemu dekletu povedala svojo življenjsko zgodbo. »Super gospa, proti njej nimam ničesar za reči, ker vem, da tega ni zakuhala ona,« je prepričano poudaril sogovorec in dodal, da je njegovo dekle stanovanje tudi fotografiralo. Ferjanova je nato izrazila željo, da želi spoznati še partnerja, da tudi on vidi stanovanje, ker noče kasnejših zapletov.

Prodaja je bila zakonito speljana

Potem ko si je stanovanje ogledal še Starc, je v Domu za upokojence sledil tretji sestanek. »Takrat sem gospe povedal, da imam 130.000 evrov, pa naj ona pove, koliko želi. Takrat je bilo rečeno 145.000 oziroma 150.000 evrov. Gospod Jevnikar je pripravil predpogodbo za podpis, da stanovanje zaaramo in da se spelje ves postopek nakupa stanovanja.« Po pregledu predpogodbe, ki jo je Starcu po elektronski pošti poslal Jevnikar, so se znova sešli v Domu za upokojence. S Starcem je bil tudi njegov tast, ki je prav tako pravnik. Na tem sestanku so se znova pogajali za ceno stanovanja. Jevnikar je ceno dvignil na 160.000 evrov, kot ga je Ferjanova že prej neuspešno (!) prodajala po tej ceni. »Rekel sem, da nimam toliko denarja,« je dejal Starc. Na koncu so se dogovorili za ceno 148.000 evrov, njihovi stroški pa so bili še priprava pogodbe. Naslednji dan je Starc plačal  6.000 evrov are in sledil je podpis pogodbe. Potem je stekel uradni postopek prodaje. Starc nam razlaga: »Ob navzočnosti Jevnikarja in njegove žene je uradna cenilka fotografirala stanovanje za banko, kjer smo potem najeli posojilo.«

Cenitev je bila narejena, predpogodba in kupo-prodajna pogodba sta bili podpisani, na banki smo začeli urejati posojilo, Jevnikar je s pogodbama in aro odšel na FURS, da je kot zakoniti zastopnik Ferjanove plačal davek. Gospo je peljal tudi na banko, da je dobil njen transakcijski račun, kam bo denar nakazan. Prav tako sta šla tudi k notarju Bojanu Podgoršku, kjer sta overila podpis oziroma pogodbo. »Potreben je bil še aneks h kupo-prodajni pogodbi, saj banka ni bila popolnoma zadovoljna s to, ki jo je spisal Jevnikar. V pogodbi je bil določen tudi datum, do kdaj mora biti denar nakazan, sicer ne pogodba propade.« Starc še doda, da se je plačilo kupnine zaradi aneksa zavleklo, saj banka ne more tako hitro izvesti nakazila, bil pa je tudi čas dopustov. »Gospa je vse papirje podpisala, potem ko ji je gospod Jevnikar vse razložil. Za njegove storitve sem moral gospodu plačati, da ne bo pomote,« pravi Starc, ki mu je banka posojilo v višini 142.000 evrov nato odobrila in denar nakazala na transakciji račun gospe Ferjan. »Slediti bi morala primopredaja, da se popišejo števci ipd. in da mi gospa izroči ključe.« Toda sledil je šok.

Gospa ni hotel dati ključev

»Pridemo na recepcijo Doma za upokojence, kjer nas čaka gospa Ferjan, ki reče, da ne da ključev stanovanja, češ da še ni preverila, ali je kupnina res na njenem računu. Rekel sem ji, da imam vse s seboj, tudi potrdilo banke.« Gospa ni bila zadovoljna s tem in je še naprej govorila, da se mora sama prepričati v to. »Teden dni gor ali dol, sem si rekel, vseeno mi je,« si je mislil Starc in dejal, da so bili takrat odnosi še dobri.

Naslednjič, ko smo se dobili, je bila Ferjanova še vedno odločena, da ključev ne izroči, saj denarja še ni prejela. »Kako ne? Ste preverili?« jo je spraševal Starc, ona pa mu je odgovarjala, da tega ni še storila. »Kako potem veste, da denarja niste prejeli? Denar je na vašem računu. Pojdimo do prvega bankomata, vas peljem,« je vztrajal pri svojem Starc, ki še pravi, da je bilo stanovanje v času primopredaje prazno. »Stanovanje je bilo prazno, samo kuhinja je ostala.« Sicer pa je bilo v tistem času stanovanje primerno za življenje starejše osebe, ki je živela sama: miza in stoli, postelja, omarica, star pralni stroj za eno osebo, kopalnica … Vrata so bila rumena, vtičnice stare, saj se od takrat, ko je bila stavba zgrajena, do 2017 vanj ni vlagalo nič. Radiatorji so puščali, zato je bil parket pod njimi napihnjen.« Se pravi, to je stanovanje, v katerem se lahko živi ob majhnem popravilu.

Sledila je tožba in nov šok

Po tretji zavrnitvi je bilo Blažu Starcu dovolj. »Tudi gospod Jevnikar je zaradi tega gospe vrnil pooblastilo, saj tako zlobnega človeka ne bo zastopal,« pripoveduje Starc. Zanimalo me je, ali ta njen prijatelj igral dvojno igro? »Meni se ni zdel tak. Zdi se mi, da je gospe samo pomagal pri prodaji stanovanja. Sam sem tudi še vedno mnenja, da niti gospa pri tem nima prstov vmes.« – »Kdo pa?« ga vprašam. »Ali cerkev, ki ima duhovnika, ki hodi v ta dom, ali pa dva njena nečaka. To je začaran krog od vodstva Doma za upokojence, ki ti dodeli odvetnika, do centra za socialno delo (CSD). Ne vem, ampak če je človek dementen, ti CSD ne da v enemu tednu skrbnika in diagnoze. To traja,« nam razlaga Starc. »Saj še na vrsto ne prideš na pregled pri nevrologu, psihiatru ipd.,« sem se zamislila nad omenjenim dejstvom. »Nobenega pregleda ni bilo,« me znova preseneti Starc. »Kako ne?« – »Ne, samo CSD je odločil, da je gospa dementna. Moj odvetnik je hotel videti odločbo CSD, pa ga je direktorica poslala ven in ga ob tem še nahrulila.«

»Vrnimo se k primopredaji. Ključev nista dobila. Kaj ste potem storili,« sem vprašala Starca. »Nimaš kaj. Čakaš.« – »Koga?« sem vprašala. Starc je potem ukrepal in odšel na policijo ter zadevo prijavil. Policija mu je odgovorila, da s tem nimajo nič in da je edina pot sodišče oziroma tožba, kar sta Starc in njegovo dekle tudi storila. »Potem ko smo vložili tožbo, ker nam gospa ni izročila ključev, pa je ona prek pisarne Kavalič vložila nasprotno tožbo za 240.000 evrov, češ da sem prevarant. Da ji plačamo razliko od že plačanega. Tu še ni bilo govora o demenci,« pravi Starc. »Na podlagi česa je gospa zahtevala še dodatni denar?« me je zanimalo. »Da je cena 148.000 evrov nesprejemljiva oziroma oderuška. Da gospa zdaj zahteva več,« je Starcu sporočil odvetnik Kavalič.

»Ali mi daš denar ali pa bom speljal stvar tako, da bomo gospo naredili za dementno in boš izgubil vse.« Vse se je tako nakazovalo, saj plačane kupnine za stanovanje Starcu niso hoteli vrniti. »Edino dokumentacijo, ki jo je sodišču poslal odvetnik Edo Kavalič, je bil nepodpisan dokument njenega zdravnika, nepodkrepljen z dokazi,« je glede bolezenskega stanja gospe Ferjanove razložil Starc. »Sodišču sem predložil vse dokumente, predlagali smo vse priče, ki so bile v stiku z gospo, a nas sodišče čisto nič ne upošteva. Sodnica je zavrnila našo tožbo z razlago, da se bosta obe tožbi prenesli na drugo sodišče, češ da ona ne sme odločati, ali je gospa dementna, poslovno nesposobna. Živa farsa,« Starc ne more skriti razočaranja nad delovanjem sodišč.