23. decembra pred devetindvajsetimi leti je potekal plebiscit za samostojno Slovenijo. Takrat smo Slovenke in Slovenci pokazali veliko narodno enotnost in naredili ogromen korak k uresničitvi več stoletne želje slovenskega naroda po samostojni državi. Plebiscitno vprašanje se je glasilo: “Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?” Plebiscita se je udeležilo 93,2 odstotka volivcev, 95 odstotkov teh, ki so se plebiscita udeležili, oziroma 88,5 odstotka vseh volilnih upravičencev je glasovalo za osamosvojitev.
Na današnji dan mineva 29 let od plebiscitarne odločitve, ki je Slovence zaobjela in oblikovala v narod. Čas pred plebiscitom in po njem je bil čas iskanja osebne in nacionalne svobode, poudarjene domoljubnosti, čas upanja in vere v boljše življenje Slovenk in Slovencev.
V zgodovinskem procesu oblikovanja zavesti o državotvorni pravici Slovencev, ki se je dokončno izrazila z voljo ljudstva 23. decembra 1990, je potrebno izpostaviti novembrski sestanek delegatov vladne koalicije DEMOS. Sestanek, na katerem je bila sprejeta zgodovinska odločitev o plebiscitu za samostojno Slovenijo, se je zgodil v Poljčah 9. in 10. novembra 1990. V srčnem domoljubnem vzdušju je bilo spoznano, da je slovenski narod pripravljen o lastnem obstoju odločati na plebiscitu in da se bomo le z lastno samostojno državo lahko vključili v razvojne tokove razvitega sveta. Z odločitvijo, da gremo Slovenci na referendum, se je začela uresničevati tudi prva točka Majniške deklaracije iz leta 1989. Deklaracija je namreč v prvi točki svojega programa jasno izražala voljo, “da hočemo živeti v suvereni državi slovenskega naroda.”
Sestanku v Poljčah je v začetku decembra 1990 sledilo sprejetje Zakona o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Ta je med drugim narekoval, da se bo plebiscit zgodil 23. decembra in da mora republiška skupščina v šestih mesecih od dneva razglasitve plebiscitarne odločitve sprejeti ustavne in druge akte ter ukrepe, potrebne za osamosvojitev. Na podlagi tega je bila 25. junija 1991 sprejeta Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ter Deklaracija o neodvisnosti, s čimer so bili postavljeni formalni temelji slovenske samostojnosti.
Dr. Jože Pučnik je bil gonilo osamosvojitve
V nepredvidljivem času, ko je vojska nekdanjega jugoslovanskega totalitarnega režima grozila z orožjem, je slovenski narod torej na najbolj demokratičen način sprejel zgodovinsko odločitev in v absolutni večini glasoval za samostojno in neodvisno Slovenijo. Slovenski narod je ob tem izkazal enotnost, ki je tedanja politika ni bila sposobna. Gonilo odločitve, ki nas je uvrstila med samostojne narode, je bil dr. Jože Pučnik, ki je po pozitivni plebiscitarni odločitvi izrekel zgodovinske besede: “Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo.” Dr. Jože Pučnik je tudi povedal, da je slovenska politika z omenjeno odločitvijo dobila ukaz slovenskega ljudstva, da projekt osamosvojitve izpelje. A leva politika je želela ta jasen ukaz ljudstva preslišati, saj jim samostojna Slovenija nikoli ni bila intimna opcija, zaradi česar so v procesu priprav na formalno samostojnost podpisovali Deklaracijo za mir, razoroževali Slovensko vojsko, poskrbeli pa so tudi za to, da je bila ustrezna zakonodaja pogosto sprejeta z zelo tesnim glasovanjem.
Avtor Rok Krajnc, več si lahko preberete tukaj.
