(Intervju) Mojca Strmšek Mamić: “Vsak rodovnik je pot v neznano in ko za stranko iščem prednike, se tako vživim, kot da so moji. V resnici jih kar posvojim, vzljubim in včasih tudi kaj zmolim za njih.”

Foto: Klemen Leskovec

Mojca Strmšek Mamić ima pet otrok, ki jih ni samo vzgojila, ampak jim je naredila rodovnik. A 48-letna Ljubljančanka, ki živi v Kopru, izdeluje družinska drevesa tudi po naročilu. O tem zanimivem poklicu smo jih postavili nekaj vprašanj.

Diplomirali ste iz ekonomije, natančneje marketinga, in kariero začeli v avtomobilski industriji. Zakaj ste izstopili iz avtomobila in se usedli v kočijo?

Delo v avtomobilizmu je bilo zelo zanimivo in pestro. Vedno tudi raziskovalno. Delala sem za britansko podjetje, zato je bilo tudi delovno okolje dinamično. Po rojstvu petega otroka sem se ojunačila in si dovolila biti najprej mama. Seveda si tega kot zaposlena nisem mogla dovoliti, zato sem izstopila iz avta. (smeh) Nisem pa prestopila v kočijo, ampak začela pred sabo poganjati otroški voziček. (smeh) Šele kasneje sem začela najprej pomagati možu v arhivih, bolj za hobi, a me je rodoslovje povleklo.

Torej ste se najprej zaljubili v moža, potem pa še v njegovo delo?

Ja, res zanimivo… (smeh) Nikoli nisem na to pomislila, vendar drži. V bistvu pa sem delo raziskovalke nadaljevala, le da na čisto drugem področju. Rodoslovje je povezano z zgodovino rodbin in mi je zato tudi veliko bližje. Kot sem že rekla, me je rodoslovje zagrabilo. Postalo je kot nekakšna strast.

Kako je lahko brskanje v arhivu strastno?

Tako se reče. Vsak rodovnik je pot v neznano in ko za stranko iščem prednike, se tako vživim, kot da so moji. V resnici jih kar posvojim, vzljubim in včasih tudi kaj zmolim za njih.

Arhivov je ogromno, torej veliko potujete?

Delo je pestro. Delno ga lahko opravljam iz domače pisarne, ker so sedaj posamezne matične knjige objavljene na spletu. Še vedno pa na spletu ni družinskih knjig, ki začetek dela usmerijo in zelo olajšajo. V tem primeru se je treba odpraviti v arhiv, na župnijo, pokopališče,…

Kaj se da najti o prednikih? Če bi, vam, denimo, naročila rodovnik in bi našli mojega pra-pra-pradeda, ki se je rodil leta 1800 – kaj bi o njem lahko izvedeli, razen njegovega imena?

Foto: Klemen Leskovec

O, verjetno bi dodali še kakšen dodaten pra… (smeh) No, poleg datuma rojstva in krsta bi našli še ime in priimek očeta, mame, naslov na katerem se je rodil, imena botrov, babice in duhovnika, ki ga je krstil. Ob očetu je po navadi kratek zapis kaj je delal, kot na primer kmet, kovač, čevljar,… Najdemo tudi bolezni, vzrok smrti, vidimo, koliko otrok je živelo skupaj. Zapisi v 19. stoletju so na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem v nemški gotici in so kar zahtevni zaradi različnih pisav. Je pa oblika zapisa v tem obdobju tabelarična in zato bolj pregledna. Pred letom 1800 je iskanje težje, saj je virov precej manj.

Zakaj ljudje naročajo rodovnike?

Opažam, da rodovnik večino naročajo ljudje, ki so že v zrelih letih. Lahko tudi za svoje otroke ali pa okrogle obletnice. Nekateri vedo povedati zelo veliko o svojem rodu na podlagi ustnega izročila in ga želijo preveriti. Drugi si preprosto želijo »spoznati« prednike, koliko otrok so imeli in kako so živeli. Nemalo ljudi si želi izvedeti ali so predniki umirali za kakšno boleznijo, ki bi se lahko prenašala dedno. Vsem pa je skupno, da jim predniki veliko pomenijo. Velikokrat se oglasijo tudi ljudje, ki hočeta z rodovnikom v uokvirjeni sliki presenetiti slavljenca za polnoletnost, abrahama ali kako okroglo obletnico.

Koliko stane en rodovnik?

Cena rodovnika je odvisna od časa, ki ga vložim v raziskavo. Za vsak rodovnik naredim individualno ponudbo na podlagi podatkov, ki mi jih pošlje stranka. Včasih je to sto, drugič pa tisoč evrov. Odvisno od vloženega dela.

Koliko nazaj se da priti?

Načeloma lahko raziskujemo rodbino, dokler obstajajo matične knjige za posamezen kraj. Razpoložljivost virov je zelo različna od župnije do župnije. Načeloma pa vsak rodovnik lahko raziščemo vsaj do leta 1785. Večinoma tudi dlje. V eni moji veji imam prednika, rojenega okoli leta 1560, kar je precej v zgodovino, saj gre za čas Trubarja in prve slovenske knjige. Težje je v župnijah, kjer so bile knjige uničene zaradi požara, v kaki vojni ipd. Vedno pa se da kaj najti tudi tam , kjer so arhivi uničeni.

Do Adama in Eve potemtakem ne moremo priti?

Hmmmm! (smeh) Do tja mi res še ni uspelo priti… Je pa treba vedeti, da imamo po DNK vsi ljudje skupno prednico, takoimenovano Pra Evo… Tu se zgodovina prepleta z biologijo.

Kako pa rodovnik predstavite? Ga narišete? Kot drevo ali kako?

Rezultate raziskave predstavim shematično kot nekakšno drevo. Poleg take slike pa natisnem tudi družinske liste za vsako generacijo posebej. Kdor želi, pa mu lahko izdelamo tudi rodovnik v obliki uokvirjene slike. Tako si lahko svoje družinsko drevo stranka obesi v dnevno sobo.

Intervju je pripravil Marjan Krnjić.

Foto: Klemen Leskovec