Drugi proti korona paket odpira 2-milijardno kreditno linijo za poslovne, gospodarske subjekte in posameznike, ki se ukvarjajo z gospodarsko dejavnostjo. Prav tako naslavlja problem premajhnih razvojnih sredstev na ravni lokalne samouprave, zato z njim dvigamo tudi povprečnine za občine, ki so v času epidemije odigrale izjemno pomembno vlogo.
Poslanke in poslanci danes v Državnem zboru RS na 35. izredni seji med drugim obravnavajo predlog zakona o zagotovitvi dodatne likvidnosti gospodarstvu za omilitev posledic epidemije COVID-19 ter predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo.
Predsednik vlade Janez Janša je podrobneje razložil, kaj prinašata nova predloga zakona.
V nadaljevanju objavljamo magnetogram, ki ni avtoriziran.
JANEZ JANŠA: Hvala za besedo. Torej, za razliko od prvega proti korona paketa, ki ga je Vlada pripravila relativno na hitro, bom rekel v zelo izrednih razmerah, je zakon, ki je zdaj pred vami, se pravi Zakon o zagotavljanju dodatne likvidnosti slovenskemu gospodarstvu, prav tako pa tudi naslednji zakon, se pravi Zakon o dopolnitvi prvega proti korona paketa, pripravljen s sodelovanjem praktično vseh najpomembnejših deležnikov in tudi več, ki so bili pač vključeni v pripravo obeh zakonskih materij. Vlada je ustanovila pet delovnih skupin, ki so v zelo intenzivnem delu ugotovile, kaj je tisto, kar v prvem paketu manjka in hkrati tudi, kje so tisti ključni problemi vezani na zagotavljanje likvidnosti slovenskega gospodarstva, ki jih je potrebno nasloviti čim prej. O drugem zakonu bo poleg tega, kar je Vlada že tako ali tako predstavila na seji matične delovnega telesa, kasneje v obrazložitvi določene poudarke dodal še minister za finance glede zakona o zagotavljanju dodatne likvidnosti slovenskemu gospodarstvu.
Pa naj rečem, da poleg tega, da v bistvu odpira dvomilijardno kreditno linijo za poslovne, za gospodarske subjekte in za posameznike, ki se ukvarjajo z gospodarsko dejavnostjo, naslavlja tudi problem premajhnih sredstev, razvojnih sredstev na ravni lokalne samoupravne, se pravi z njim dvigamo tudi povprečnine za občine, ki so, roko na srce, v času te epidemije odigrale izjemno pomembno vlogo. Veliko stvari, ki so omogočile, da je življenje kolikor toliko potekalo normalno, kljub vsem omejitevam, je rezultat dobrega delovanja lokalne samouprave oziroma pravilnih odločitev na občinskem nivoju. In se županom in vsem, ki so bili vključeni v to aktivnost v razmerah, s kakršnimi se prej nikoli še soočali, še enkrat iskreno zahvaljujem. Ta sredstva, ki jih bodo dobili s pomočjo višjih povprečnin, niso sredstva za odpravljanje posledic korone, to so sredstva, ki jih občine potrebujejo za normalno življenje, dočim – bomo skušali v nadaljevanju – vse stroške, ki so občinam nastali zaradi spopada z epidemijo, v okviru danih realnih možnosti, seveda nasloviti posebej.
Ob tem zakonu, ob tem dvomilijardnem paketu, ki je pred vami, se seveda postavlja vprašanje ali je to dovolj? Ali je to dovolj za to, da slovensko gospodarstvo ohranimo likvidno tudi v tem času ali pa je to premalo, ali je to preveč, se nihče seveda ne sprašuje. Odgovor na to vprašanje je, da, kratkoročno je to seveda dovolj. Kratkoročno je dovolj za slovensko gospodarstvo in posamezniki, ki se ukvarjajo s poslovno dejavnostjo lahko tukaj dobijo državna poroštva v izjemno, bom rekel, visoki višini garancij za vse kredite, ki so jih od 13. marca do sedaj najele ali ki jih bodo najeli do konca leta za to, da odpravljajo posledice epidemije ali pa da blažijo te šoke. Zato, da ne posegajo po ukrepih, kot so zapiranje proizvodnje, ki je še perspektivna, da ne odpuščajo zaposlene, da skratka ne gredo v neke ukrepe, v katere bi bili kratkoročno prisiljeni, že srednjeročno pa bi lahko povzročili zelo veliko škode. Ali bo to srednjeročno in dolgoročno dovolj, glejte, odgovora na to vprašanje nima nihče v tem trenutku. Odvisno je predvsem od tega, kako bodo dokončno ocenjene posledice te epidemije in teh končnih ocen trenutno nima nihče.
Na zadnji videokonferenci evropskih voditeljev so padale zelo različne ocene. Države so sicer v različnih položajih, različno prizadete, čeprav vsi govorimo, da gre za simetrični šok. Ocene so padale od 5 do 15 % padca bruto domačega proizvoda v Evropi. To je sedaj ena proti tri, se pravi, običajno se te prognoze razlikujejo z neko desetinko odstotka bruto domačega proizvoda. Sedaj je to ocena od 5 do 15 % pa tudi tukaj nihče ni dal roko v ogenj, da je to neka dokončna ocena. Torej, to je prva stvar, od katere je odvisno ali je ta kreditna linija, ki je sedaj vzpostavljena oziroma ali so ta poroštva sedaj v skupnem obsegu dovolj visoka tudi srednjeročna. Druga stvar, od katere je pač odvisen odgovor na to vprašanje, pa je seveda vprašanje, koliko časa bo epidemija še trajala. Sedaj tudi odgovora na to vprašanje nima nihče. Svetovna znanost vlaga izjemne napore v razvoj zdravil in cepiv. Tukaj so informacije zelo različne, od zelo optimističnih do zelo skeptičnih, češ da bo virus mutiral in da bo potrebno vsako leto ali pa ob vsakem novem izbruhu iskati novo cepivo. Enotnega odgovora tukaj ni. Skratka, te napovedi so različne. Svetovna znanost vlaga izjemne napore v iskanje rešitev, ne vemo pa, da vse to, kar svet v seštevku premore, ni bilo dovolj za to, da bi vsaj dobili pravočasno opozorilo pred širitvijo tega virusa iz Vuhana, čeprav so vse svetovne televizije kazale slike kaj se tam dogaja. Ostali del sveta se je delal, kot da to ne bo nikoli prišlo sem, celo številni znanstveniki so govorili v to smer. Svetovno znanstvena organizacija je imela na začetku takšne napovedi. Treba je ohraniti določeno zdravo skepso do vseh teh napovedi tudi glede zdravil in cepiv in hkrati ohraniti upanje, da bomo prišli do učinkovite rešitve, ki bo epidemijo presekala, ampak kot rečeno, kdaj, ne vem. Ko bomo več vedeli okoli tega, bomo tudi vedeli, ali so ta poroštva dovolj ali sta 2 milijardi tista vsota, ki omogoča slovenskemu gospodarstvu zagotavljanje likvidnosti tudi srednjeročne, da sedaj ne govorimo o dolgoročnih ukrepih.
Hkrati, ko naslavlja ta vprašanja, se veliko govori o tako imenovanih izhodnih strategijah iz epidemije. To so najbolj popularne besede zadnja dva tedna. Glede na izmenjavo izkušenj z drugimi evropskimi voditelji preko videokonferenc, lahko rečem, da je okoli tega veliko napovedi, veliko popravkov napovedi, veliko najav, kaj se bo vse zgodilo, veliko sprememb, tudi veliko razhajanj. Ne vem, če kdo spremlja zadnje dni razhajanje med stroko v Franciji, pa med napovedjo Vlade glede odprtja šol, veliko argumentov na eni in na drugi strani, tudi zelo različne napovedi posamičnih držav. Recimo glede šolstva nekatere države so že najavile, da šol do jeseni ne bo, v tem smislu, da bo pouk potekal v razrednih, nekatere najavljajo kombinacijo. Pri nas so strokovnjaki v okviru Ministrstva za zdravstvo v zadnjih dneh izdelali priporočilo v zvezi s šolstvom in v prihodnjih dneh bo to objavljeno, ampak nekega enotnega pogleda glede tega, kaj naj bi bila izhodna strategija v okviru Evropske unije, trenutno ni tudi zaradi tega, ker je trenutno v sosednjih državah recimo bistveno več okuženih, kot jih je bilo na začetku epidemije, kar seveda pod vprašaj postavlja seveda tudi dilemo glede odpiranja meja. Izbruh okužb v Trstu v zadnjem tednu v naši neposredni soseščini to možnost verjetno odmika na neko daljšo prihodnost, čeprav imajo ministri za notranje zadeve ravno v tem trenutku videokonferenco kjer razpravljajo, kako vsaj delno sprostiti prehajanje evropskih meja za potnike.
Zdaj, v Evropi še vedno poteka razprava o tem kako preko evropskih mehanizmov zagotoviti dovolj sredstev za blažitev posledic epidemije za ohranitev kapacitet evropskega gospodarstva. Jasno je, da od tako imenovane koronaobveznice, za katero bi solidarnostno jamčila celotna Evropska unija, ne bo nič. Tudi zaradi tega, ker bi bilo za to potrebno soglasje vseh držav plus ratifikacija v parlamentih vseh držav. Trenutno ni nobene realne možnosti, da bi se to zgodilo. Realna možnost, ki se najavlja poleg vseh teh sprostitev, ki jih je Evropska komisija že najavila, je neka produktivna kombinacija uporabe naslednjega evropskega proračuna skupaj s skladom za obnovo. Tukaj se omenjajo različne številke, še posebej Italija in druge države, ki so bolj prizadete, navijajo za 1500 milijard težak sklad, ki bi bil delno polnjen preko posojil, delno pač preko tako imenovanega helikopterskega denarja. Od te vsote po mojem ne bo veliko. Ta sklad bo ustanovljen, ker je to pač realna možnost, ker je možnost kombinacije obstoječih formalnih mehanizmov, priti vsaj do nekaterih delujočih rešitev brez tega, da so zadaj dolgi postopki usklajevanja in ratifikacije in zaradi tega tudi mi to podpiramo, ker je boljše, da se vsaj nekaj dogaja v realnem času, kot da traja 2 leti preden se karkoli ustanovi. Se pravi, smo za rešitve, ki so bolj realne, čeprav po našem mnenju manj ustrezne od tistih, ki bi bile idealne.
Zdaj, če si predstavljate, pa če za ilustracijo dileme s katero se zdaj sooča v bistvu velik del evropske politike, gre enostavno za to, ali bo potem, ko bomo premagali epidemijo, Evropska unija po tem šoku, za katerega vsi pravimo, da je bil simetričen, se pravi, da nobena vlada ni kriva za to, za razliko od tega, kar se je dogajalo recimo v reševanju Grčiji, in da potrebujemo tudi skupne odgovore. Če teh skupnih odgovorov ne bo, bo po koncu te epidemije nekaj držav v Evropi, seveda najbolj prizadete, Slovenija zaenkrat, hvala bogu, ni med njimi, v bistveno slabšem ekonomskem položaju, ker se bodo morale zadolževati pod bistveno slabšimi pogoji, ob padanju rejtingov in tako naprej. Čisto banalno rečeno, čez nekaj let bo to pomenilo, da bo nek pripadnik višjega srednjega razreda iz Nemčije ali pa iz Nizozemske lahko kupil vilo v Toskani za polovico sedanje cene, najbrž ne v Piranu, kjer so že zdaj, bi rekel, nekje na teh vrhunskih plafonih cen nepremičnin. Seveda pa je to banalizacija primerjave, gre seveda tudi za ceno podjetij, gre za, če hočete, naravne vire, za vse tisto kar je na koncu strateško in zato da, zaradi teh stvari v Evropi ne bi več prihajalo do spopadov in vojn, je pravzaprav nastala Evropska unija, ki je najprej nastala kot unija za jeklo in premog.
Vir: SDS