Slovenija se še vedno nahaja na razpotju. “Opravičevanje zločina je za vsako družbo nevarno, saj razjeda vrednotni in pravni red v samem temelju. Vpliva na posameznike in na množice ter prinaša nevarnost, da se tragični čas ponovi,” je v enem izmed svojih preteklih razmišljanj poudaril predsednik vlade Janez Janša in ob tem poudaril, da je kultura smrti tako potvorila človeški značaj številnih posameznikov v Sloveniji, da niso sposobni izreči preprostega stavka: “Zločin je zločin, ne glede na to, kdo ga stori in s kakšnimi političnimi motivi ga opravičuje.”

V luči narodne pomiritve in sprave se bosta predsednik Republike Slovenije Borut Pahor in predsednik vlade Janez Janša v soboto, 6. junija 2020, udeležila spominske slovesnosti in maše ob breznu pod Macesnovo gorico v Kočevskem Rogu, ki jo bo vodil ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore. Spominska slovesnost in maša bosta potekali v luči 30. obletnice prve spravne slovesnosti v Kočevskem Rogu, ki predstavlja resnično mesta poboja Slovenske narodne vojske, ob breznu pri Macesnovi Gorici.

Pri Novi slovenski zavezi so poudarili, da nas premik slovesnosti k breznu pri Macesnovi Gorici opominja, da smo skoraj trideset let prihajali žalovat in obujat spomin k napačnemu breznu. “Oblastniki, ki so si slovesnost po maši leta 1990 prisvojili, so to vedeli, a so nas pustili v zmoti. Toda resnica je prišla neizprosno na dan. Poslej bomo obhajali spomin na naše žrtve na kraju njihovega resničnega trpljenja.” 75-letnica pobojev nas tako spominja na to, da je komunistična revolucija prekrila slovensko zemljo z dejanji, ki so Slovencem storila nepojmljivo zlo, povzročila nepredstavljivo trpljenje.

“Trpele so mučene in pobite žrtve; trpele so sirote in vdove; trpele so družine žrtev v dolgih desetletjih, ko svojega žalovanja ljudje niso smeli niti pokazati. Posredno pa je trpel in še danes trpi ves slovenski narod: kajti revolucija je s poboji odtrgala Slovence od tkiva evropske krščanske omike, v kateri smo se razvili v narod; pahnila nas je v barbarstvo, v katerem so desetletja vladali nasilje, pravica močnejšega, laž in predvsem strah …,” poudarjajo pri Novi slovenski zavezi. Na posledice zamolčane zgodovine je v nedavnem zapisu na Facebooku opozoril tudi premier Janša, kar ne čudi glede na to, da je njegovo družino zaznamoval tragičen čas iz sredine prejšnjega stoletja. Janša je travmatično življenjsko zgodbo očeta, rešenca iz roškega brezna, za katero je izvedel šele leta 1988, ko je bil star 30 let, razkril v knjigi Okopi, kasneje pa tudi v časniku Družina.

Foto: Demokracija

Izsek očetove zgodbe
Glede očetovega življenja je Janša na Facebooku med drugim razkril: “13. maja 1927 se je materi Mariji in očetu Blažu v hiši št. 13 na Setniku pri Polhovem Gradcu rodil Janez Janša. Potem so slišali za prve novice o odporu proti Italijanom in za Osvobodilno fronto. Bilo je že spomladi 1942. Nihče v vasi ni dobro vedel, kaj Osvobodilna fronta pravzaprav je. Sprva so večinoma menili, da če je proti Italijanom, potem bo že nekaj dobrega. Potem pa so prišle tudi novice o pobojih uglednih domačih ljudi. Njih niso pobijali Italijani, ampak prav tako domačini. Ljudje so govorili, da to počne Komunistična partija. Kaj to je za ena reč, odraščajoči fantiči niso vedeli. Le strah se je naselil tudi vanje in tako kot starši so se začeli pogovarjati šepetaje. Zvečer so zaklepali vrata. Tako pred tujo kot pred domačo govorico.”

V svojem pripovedovanju se je Janša spomnil na 29. junij 1942, ko so v vas njegovega očeta prihrumeli Italijani. “Obkolili so tudi bolj oddaljene hiše. Med vpitjem so se podili od hiše do hiše in potrkali tudi na številki 13. Pobrali so Janeza in očeta ter jima ukazali, naj vzameta s sabo kramp in lopato. Odgnali so ju na bližnji hrib ter jima bolj s kretnjami kot z besedami ukazali, naj kopljeta jamo. Zraven je stal stražar z naperjeno puško. Janez je vprašal očeta, zakaj morata kopati. Oče je pomolčal, saj je slutil, kaj pomeni vse skupaj. Vendar mu je odvrnil, da najbrž vojaki hočejo strelski jarek, da se njim samim ne ljubi kopati in da so zato vzeli njiju. Italijanski stražar, ki je slišal ta odgovor, je nenadoma spregovoril v slovenščini in jima jasno povedal, da si kopljeta grob. Oče je odložil lopato in vprašal, čemu. Italijanski vojak, ki je bil primorski Slovenec, je odvrnil, da zato, ker sta partizana. Na podboju nad hišnimi vrati so našli s kredo napisano kratico OF. Oče se je razburil, pokazal na Janeza, ki je bil še otrok in vprašal, kako bi onadva mogla biti partizana. Stražar, ki je hotel pomagati, ju je odpeljal do poveljnika in prevajal očetov ugovor. Oče je zahteval, naj pri župniku v Polhovem Gradcu preverijo, ali sta ali nista partizana. Ker je bil edini obremenilni dokaz proti njima s kredo načečkan znak OF na hišnih vratih, so to dejansko storili. Župnik v Polhovem Gradcu je potrdil, da sta bila vedno doma in da najbrž nihče iz hiše ne bi bil tako neumen, da bi sam narisal znak OF na vrata. Župnikovo pričevanje ju je rešilo.”
Avtorica Hana Murn, več lahko preberete tukaj.