“Ste opazili, kako globoko sta v zadnjih mesecih, zlasti pa po poletnih počitnicah, zdrsnila raven javnega dogajanja in nivo javne razprave v Sloveniji? Že zdavnaj smo se, vedoč sicer, da dna ni, tolkli po glavi in se spraševali, ali gremo lahko še niže. Danes je odgovor na dlani. Prišli smo tako daleč, da prvi med enakimi aktualne oblasti najtežja vprašanja o najbolj žgočih temah odpravi s paberkovanjem o, reci in piši, klobasah in krofih. Kako v takih razmerah sploh še upati na okrevanje javne razprave ter s tem na slovenski demokratični preporod?” je zapisal profesor Fakultete za državne in evropske študije dr. Matej Avbelj na portalu Ius-info.
Morebiti se bo komu zastavljeno vprašanje zdelo napihnjeno in čustveno potencirano. Pa vendar vztrajam: javna razprava je prepomembna, da bi se ji tako lahko, kot se to dogaja zdaj, odpovedali. Zakaj? Javna razprava je namreč vezivno tkivo družbe, politične skupnosti. Ta obstaja samo skozi zgodbe, ki si jih pove sama o sebi na svoj izbrani način. Javna razprava, njena kakovost, je torej naše lastno ogledalo, odraz tega, kako zdrava ali bolna družba pravzaprav smo.
Ne verjamete? Tako kot v družinah, kjer se veliko preklinja in so otroci posledično prostaki, je tudi v državah. Če te vodijo omikani voditelji z integriteto, bo tak tudi civilizacijski učinek na volivce, za katere lahko, glede na to, da so izbrali takega voditelja, predvidimo, da so tudi sami že taki: namreč omikani. Ko pa enkrat premier raven razprave spravi na Facebook in na njem ter nato še na velikih platnih gobca nesmisle o krofih, klobasah pa tudi o prašičih (tem so menda že zdavnaj popustili živci), je pričakovati, da se bo tudi narod, če se že ni, kmalu spremenil v diskurzivno govedo.
Posiljeni kmetavzarski pojmi namesto javne razprave
Pa da ne bo pomote. Moja kritična ost tu ni oprta v način razprave, kajti tudi v navzven najbolje vzgojenih družinah se (lahko) zgodijo hude zlorabe. Moja kritika se napaja iz vsebine. Namreč, če in ko oblasti dopustimo, da v javnem prostoru razpravlja, tako da v bistvu ne razpravlja, temveč v post-modernističnem duhu forsira nesmisel s posiljenimi kmetavzarskimi pojmi, tedaj smo izgubili temeljno orodje in orožje demokracije.
Demokracija se, tako smo vsaj mislili, napaja iz argumentirane javne razprave in jo obenem poganja, v njej, če ostanemo zvesti razsvetljenskemu racionalizmu, naj zmaga tisti, ki je boljši, ki je prepričljivejši. Tisti, ki je najprepričljivejši, ima tudi prav in zato uživa legitimnost, demokratično zaupanje pri svojih odločitvah, ki jih ljudstvo, ker jih šteje za prepričljive, prav tako ponotranji in v sržu demokratičnega bistva posvoji. Tedaj, in šele tedaj, lahko rečemo, da ljudstvo vlada samo sebi in da v neki skupnosti obstaja demokracija.
Uslužni medijski pudlji
Da ne bo pomote. Za vse to največjo odgovornost nosijo mediji, ki se štejejo za resne. Oni so mediji, platforma, skozi katero se resna javna razprava goji, poteka in bije za boljše argumente. Problem nastane, ko ti mediji krofe in klobase, ki so le vrh ledene gore oblastvenih diskurzivnih nesmislov, pozlatijo in prikažejo, kot da gre za nekaj normalnega. Čeprav vsi vemo, da je cesar več kot gol, tega nihče ne izusti, ampak se ciklamo v prevaro cesarjevih novih oblačil.
