Iz naše sredine je odšel David Tasič, ki je bil član četverice JBTZ, ki jo je vojaško sodišče leta 1988 obsodilo na zapor in katera je bila znanilka Slovenske pomladi. V tistem času je bil David Tasič novinar in urednik Mladine. Žalostno vest o slovesu pokončnega človeka je na svojem Twitter profilu sporočil tudi njegov takrat soobtoženec prvak SDS Janez Janša.
David Tasič se je rodil leta 1692 v Kruševcu v Srbiji. Najbolj je zaznamoval obdobja, ko so v Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji zapirali politične nasprotnike takratnega in današnjega režima. Med leti 1981 in 1989 je bil novinar in urednik časopisa Mladine, kjer si je »prislužil« zapor zaradi nasprotovanja s takratnim režimom. Objavil je tudi fejton o Golem otoku in tako odprl eno od tabu tem pri nas.
Ko so 31. maja leta 1988 uslužbenci Službe državne varnosti priprli Janeza Janšo in vojaški varnostni organi pripadnika JLA Ivana Boštnerja se je Tasič pričel zavedati, da je lahko tarča političnega odstranjevanja tudi sam, saj so mu zavzeto sledili varnostni organi, tako je David Tasič sam zapisal v knjigi JBTZ – 25 let kasneje. 4 dni kasneje 4. junija 1988 so priprli tudi Davida Tasiča, ker naj bi izdal tajne vojaške dokumente.
Konec meseca julija 1988 je bila izdana sodba senata vojaškega sodišča, ki je Boštnerja obsodil na 4 leta zapora, Janšo in Zavrla na dve leti in pol zapora ter Davida Tasiča na pet mesecev zapora. Oktobra istega leta je vrhovno sodišče v Beogradu potrdilo sodbo ljubljanskega vojaškega sodišča in Tasiču kazen zvišalo na 10 mesecev zapora. Po vseh protestih, ki so se zgodili v času sojenja in po obsodi četverice je bila četverica leta 1989 pogojno izpuščena. Pomembno je povedati tudi, da David Tasič ni služil vojske, a si ga je takratna oblast vseeno dovolila poslati v vojaški zapor.
David Tasič je ob 25 obletnici afere na okrogli mizi spomnil, da je »zgodovinski spomin žal prekratek«. Prepričan je bil, da ljudje že danes pozabljajo v kakšnem režimu se je živelo takrat in kako pomembni so bili takratni dogodki za nastanek demokracije. Na nek način je bil kljub vsemu vesel, da se je proces zgodil v času razkrajanja takratnega totalitarističnega režima, kar jim je omogočilo tako veliko podporo v javnosti.
Po prestani kazni se je Tasič leta 1989 odločil zapustiti Mladino in je začel ustvarjati lastno založbo Karantanija, ki je formalno postala samostojna založba šele leta 1991. V založbi so v prvih letih objavljali aktualna publicistična in literarna dela, ki so bila v nekdanjem totalitarnem režimu prepovedana in zamolčana. Tako so objavili: Toplo gredo Marjana Rožanca in Črno mašo za pobite v Rogu Tineta Debeljaka. Po letu 1992 se je založba posvetila izključno slovenskim klasikom Prešernu, Cankarju, Tavčarju, Trdini, Jurčiču, Kersniku, Kosovelu, Gregorčiču, Jenku, Levstiku, Deteli, Jerajevi, Mencingerju, Erjavcu, Murniku ter mladinski in otroškim sodobnim slovenskim in svetovnim avtorjem. Založba je izdala tudi nekaj avtorskih knjig Davida Tasiča.
Od leta 1999 se je Tasić ukvarjal s faleristiko, vedo, ki preučuje odlikovanja in njihovo zgodovino. Ob tem je ustvaril kar precej reprezentativnih zgodovinskih zbirk odlikovanj iz obdobja socialistične Jugoslavije, Kraljevine SHS, Kraljevine Jugoslavije, Kraljevine in Kneževine Srbije, Kraljevine in Kneževine Črne Gore ter Avstro-ogrske monarhije, evropskih odlikovanj in sokolskih značk s področja nekdanje Jugoslavije. Sodeloval je tudi s strokovnimi revijami s področja faleristike in numizmatike.
Kljub temu, da Tasič v letih po aferi ni bil medijsko izpostavljen je svoje ime vedno »zastavil«, ko se je komu zgodila krivica. Tako se je v javnosti začel pojavljati ob aferi Patria, ko je nekajkrat nastopil s svojimi govori pred sodiščem in večkrat podal intervju za Demokracijo. Njegovi prijatelji in sopotniki skozi življenje se ga spominjajo kot človeka, ki je bil vedno za akcijo.
Njegov nenadni odhod je tako presenetil mnogo ljudi zato naj počiva v miru in najde svoj mir, ki mu ga včasih niso pustili.
M.I.
