Pred bližajočimi se državnozborskimi volitvami smo se pogovarjali z Gašperjem Blažičem, novinarjem Demokracije, ki brez dlake na jeziku oriše politično »sceno« v Sloveniji, prikaže zgodovinska dejstva na nedvoumen način ter delovanje slovenskega medijskega prostora.
Vaše stališče temelji na prepričanju, da smo v Sloveniji dosegli formalno demokratizacijo. Zakaj ste takšnega mnenja in kje se je po vaše zalomilo, da v vseh teh 27-ih letih samostojnosti nismo uspeli doseči neke razvite zahodno evropske demokracije?
Razlogov je več, tako da je kar težko odgovoriti na to vprašanje. To, da v devetdesetih letih nismo izvedli lustracije v skladu z resolucijo Sveta Evrope št. 1096, ki govori o razgradnji ostankov totalitarnih režimov, je samo eden od razlogov, verjetno pa ima največjo težo. Vendar lustracija še ne pomeni preobrata v mentaliteti, ki je v Sloveniji še vedno socialistična. Če bi šla tranzicija v pravo smer, bi verjetno danes imeli že dokaj normalno demokracijo, žal pa je bila tranzicija neuspešna. Če pogledate samo NLB, ki predstavlja nekakšen bankomat davkoplačevalskega denarja za staro omrežje – več kot 25 let je minilo od prvih demokratičnih volitev, pa se še vedno ukvarjamo s tem, ali bi največjo slovensko banko, ki je nedvomno dedič Ljubljanske banke, torej otroka vzporedne ekonomije, privatizirali. Da ne govorim o tem, kako skuša vladajoči aparat čim bolj pomesti pod preprogo vse tisto, kar je doslej razkrila t. i. Logarjeva komisija, ki se ukvarja z bančnim kriminalom. A vse to je le vrh ledene gore procesa, ki ga sam imenujem retrotranzicija. Gre namreč za obračanje kolesa zgodovine nazaj. Če me že vprašate, kje se je zalomilo – zalomilo se je pri naši naivnosti, ker smo že nekaj let po osamosvojitvi naduto mislili, da sedaj pa imamo pravo demokracijo, tiste tranzicijske probleme bomo že rešili. V tem primeru so tudi izvorno demokratične stranke delale hude napake, ker niso realno ocenjevale položaja.
Prav tako ste mnenja, da v Sloveniji ne moremo govoriti o levih in desnih političnih opcijah ampak da imamo nekakšno asimetričnost in celo, da je pri nas izraz desnica prikazan kot slabšalni. Zakaj in kdo želi to tako prikazati?
Če pogledate mainstream medije, boste besedo »desnica« največkrat srečali v povezavi s kakšno svinjarijo. Nasploh pa v razvitem svetu »desnica« pomeni nosilca kapitala, zaradi česar se povprečen Slovenec, ki je socialistično orientiran, nekako ne more poistovetiti z desnico. Sem pa delno že v prejšnjem vprašanju nakazal odgovor na to, od kod asimetrija. Gre za to, da stara udbomafijska omrežja iz časa prejšnjega sistema niso bila razgrajena, pač pa so se samo preoblikovala. In prav ta omrežja danes usmerjajo politično dogajanje in nastavljajo stranke, ki jih poznamo kot »levico«. In prav te stranke so dandanes nosilke kapitala. Seveda tranzicijskega in nakradenega, čeprav levica na splošno pomeni opcijo, ki naj bi se borila za malega človeka. Ker že v samem izhodišču ni enakih možnosti, saj so stranke izven tovarišijsko-kapitalističnih omrežij v veliko slabšem položaju, imamo opravka z asimetričnostjo. Delitev levo-desno seveda to asimetričnost zakriva, povprečen opazovalec si tako ustvari vtis, češ saj so oboji, levi in desni, »iste barabe«. Prav to pa je največja zmota povprečnega slovenskega volivca. Tudi zato se pojmom »levica« in »desnica«, kadar je govora o slovenski politiki, najrajši izognem.
Za leve politične stranke celo trdite, da predstavljajo celo neke vrste pozni socializem, ki ima moč kontrolirati in »izgoljufati« volitve. Znani ste tudi po tem, da ste preko Twitterja ljudi pozvali, da opozarjajo na nepravilnosti, ki se jim zgodijo na voliščih. Zato me zanima kakšen je bil odziv na to vašo pobudo in s kakšnimi težavami vse se ljudje na voliščih soočajo?
Izraz »pozni socializem« sem si sposodil od dr. Dimitrija Rupla. Gre za to, da si je aparat totalitarnega režima zgolj nadel novo masko in sedaj izrablja svojo prednost v pogojih formalne demokracije. Če pogledate okoliščine prvih demokratičnih volitev, za katere je dr. Lovro Šturm dejal, da niso bile poštene, potem vam je vse jasno. Takrat se je volilo v trodomno skupščino, šlo je torej za prenovljen kardeljanski sistem z dodatkom večstrankarstva, medtem ko se je v zbor združenega dela še vedno delegiralo poslance iz starih centrov moči – starih podjetij, kjer so bili v glavnem partijski kadri. Kar pa se tiče mojega poziva glede razkrivanj prevar na voliščih, ni bilo kakšnega množičnega odziva doslej, vendar razpolagam z nekaterimi informacijami iz prve roke, ki dokazujejo, kako so na voliščih manipulirali z glasovi. In to je tisto, kar bo treba na letošnjih parlamentarnih volitvah preprečiti. Ne moremo se pretvarjati kot da je vse v najlepšem redu. V Srbiji se je ljudstvo leta 2000 po novi volilni prevari zbudilo in odstavilo Miloševićev režim, ki je prej vsa leta z lahkoto zmagoval na volitvah. In seveda so Miloševića vedno podprli »navadni ljudje« brez vpliva starih centrov moči. Malo sem ciničen, ampak nekaj podobnega velja tudi za Slovenijo.
Kaj bi po vaše morali v Sloveniji storiti, da bi dejansko zagotovili pravične in demokratično izpeljane volitve?
Najprej je treba zagotoviti maksimalen nadzor nad volilnimi komisijami, ki preštevajo glasove in vnašajo podatke. To je prvo. Vendar se ena od front spopada dogaja tudi na ravni psihološke propagande. Tu gre za propagandno vojno, ki danes poteka preko objav rezultatov anket, za katere je vprašanje, če so bile sploh izvedene. Recimo, anketa Vox Populi na drugem mestu, takoj za predsednikom Pahorjem, uvršča evropsko komisarko Violeto Bulc, ki je samo prevzela javnomnenjski status nekdanjega evropskega komisarja Janeza Potočnika. Pa nobeden od njiju v resnici ni bil kaj prida popularen. Na tretjem mestu pa je bil v zadnjem mesecu veliki up globoke države Marjan Šarec. Vse jasno?
Velikokrat tudi opozarjate, da državljani naj končajo s svojo naivnostjo o tem, da imamo normalno državo. Na kakšen način bi vi tem ljudem približali stanje v državi, da bi spoznali kaj vse še moramo postoriti, da bomo lahko govorili o normalni demokratični državi?
Vedno več ljudi se zaveda, da je z našo demokracijo nekaj hudo narobe. Vendar po drugi strani ta problem rešujejo na napačen način. Ko jih razočara Miro Cerar, rešitev hitro poiščejo pri pionirju »nove politike«, ki je slučajno tudi kamniški župan in (nekdanji) komik, ki je nedavno predstavil svoj program na dveh listih. Lahko se sicer norčujemo iz njega, vendar računa prav na to, da ga bodo preprosti ljudje razumeli in zato množično volili. Ob volilni udeležbi, kot smo jo imeli leta 2014, se nam tako lahko spet zgodi kakšno presenečenje z »novo« stranko. Problem je, ker tista kritična masa, ki bi lahko dosegla spremembe, noče iti na volitve. Za zmago slovenske pomladi pa so odločujoči prav ti dosedaj razočarani volivci. Če njih ne bo na volišča, je vse zaman. Očitno bo tu potreben oseben pristop, nagovarjanje človeka po človeku. Ne moremo zgolj prepričevati že prepričane.
Vi ste s knjižnim delom Stavka, ki je iztirila rdeči režim določena zgodovinska dejstva osvetlili še iz druge plati. Ali se vam zdi, da lahko pri nas govorimo o tem, da smo seznanjeni z resnično zgodovino ali je le-ta velikokrat prikazana zelo popačeno?
Pri nas je problem, ker imamo opravka s »fake history«, če se za lažna medijska poročila uporablja »fake news«. Poglejmo na primer dogajanje v času osamosvajanja Slovenije. Bolj ko se ta čas oddaljuje, lažje se uveljavljajo miti, ki z resnico nimajo niti najmanjše zveze. Recimo, ob deseti osamosvojitvi Sloveniji zlepa nisem mogel srečati človeka, ki bi trdil, da se je Janez Janša med vojno za Slovenijo strahopetno skrival v kleti Cankarjevega doma. Zadnjih nekaj let pa kar nekaj oseb, ki jih poznam, v ta zlagan mit čisto resno verjame. To je nekaj podobnega kot s tisto famozno Janševo kliniko v Avstraliji, zraven seveda dodajajo orožarsko trgovino in še kaj. Takšnim poneverbam se je treba upreti, sicer bo čez nekaj let uradna slovenska zgodovina zasluge za slovensko pomlad pripisovala zgolj prenovljeni partiji, ki je iz svoje velikodušnosti dovolila večstrankarski sistem. Kar naj bi bila, kot menijo nekateri, napaka, češ s tem so nas odpeljali v kapitalizem, torej bo treba napako popraviti. Kako? S ponovitvijo krvave revolucije iz leta 1945.
Kaj bi po vaše bilo potrebno storiti, da bi pri nas lahko prišli do sprave?
Sprava je predvsem zelo oseben proces. Vsak človek se mora sam odločiti, ali bo odpustil agresorju. Zato nisem ravno privrženec sintagme »narodna sprava«. Prej bi govoril o pomiritvi. Spominjam se nekega članka dr. Antona Jamnika, sedanjega ljubljanskega pomožnega škofa, ki govori prav o spravi in o tem, kaj naj bi sprava bila. Sprava ni to, da se neke dogodke enostavno pospravi pod preprogo. Ko ima nekdo duševno rano oz. travmo, zaradi katere ne more normalno funkcionirati, se mora s to travmo soočiti, da jo lahko predela. Psihoterapevti bi lahko veliko povedali o tem. Recimo, obstajajo komunistični zločini, ki nikoli niso bili niti uradno obsojeni, kaj šele, da bi bili storilci teh dejanj kaznovani. Zato me ne preseneča, da danes te zločine nekateri poveličujejo kot kreposti. Kar je zelo nevarno, saj se lahko ponovijo. O teh zločinih, tudi o storilcih, pa tudi o trpljenju ljudi, je treba spregovoriti naglas. Nič ne pomaga opletati s fotografijo, na kateri se Milan Kučan in nadškof dr. Alojzij Šuštar v Kočevskem Rogu podajata desnici. Zaradi tega stiska rok slovesnost v Kočevskem Rogu še ni bila »spravna«. Žal.
Velikokrat tudi slišimo, da moramo prenehati z razčiščevanjem zgodovine in da moramo gledati samo naprej. Kakšen pogled imate na to zadevo? Moje mnenje je namreč, da ljudstvo, ki ne uredi lastne zgodovine ne more graditi trdne prihodnosti.
Imate prav. Morda si bom dovolil neko primerjavo. Predstavljajte si človeka, ki zaradi zelo nezdrave prehrane ter stresa težko zboli. In seveda pride k zdravniku, ki ga bo, da bi postavil pravo diagnozo in s tem predpisal ustrezno zdravljenje, povprašal o dosedanjem življenju. In pacient bi odgovoril zdravniku, češ kaj ga to briga, mene zanima za naprej, da bom zdrav. Seveda je jasno, da s takšnim trmoglavljenjem ne bo prišel do zdravja, če ne bo zdravnik dobil ustreznih informacij. Krilatica, da moramo »gledati samo naprej«, je dostikrat uporabljen demagoški trik novodobnih apostolov vsegliharstva, ki pa jih kaj hitro najdete med častilci NOB.
Ste tudi novinar enega od slovenskih časnikov in ker se bližajo volitve me zanima kako vi gledate na neodvisnost slovenskih medijev?
Noben medij ni neodvisen. Medij, za katerega delam sam, to je tednik Demokracija, podpira pomladno opcijo. In tega me ni sram priznati. Bolj so problem mediji, ki se skrivajo za nekakšno neodvisnostjo, dejansko pa hlapčujejo starim centrom moči. In takšnih imamo kar precej. Ampak mislim, da le malokdo še verjame v njihovo neodvisnost.
Ker ste pri svojem pisanju velikokrat zelo kritični do aktualnih družbeno političnih tem me zanima, če kdaj doživljate kakšne pritiske?
Seveda jih doživljam. Tudi v obliki groženj. V državi, kjer je demokracija zgolj forma in kjer peščica novinarjev skuša pokazati, da je cesar v resnici nag, je po svoje pričakovano, da se režim brani pred tem z vsemi štirimi. Zato je besna reakcija režima po svoje celo nekaj normalnega.
Ali je v Sloveniji po vaše zagotovljena novinarska svoboda?
Kakor za koga. Tisti, ki so po službeni dolžnosti zadolženi za odkrivanje domnevnih zločinov Janeza Janše, so očitno zelo svobodni. In tudi dobro plačani.
Po izobrazbi ste univerzitetni diplomirani teolog. Zato svoje življenje živite po zelo krščanskih načelih. Vemo pa da danes pri nas zna javna pripadnost krščanski veri povzročiti nemalo preglavic. Kako se vi s tem problemom srečujete v vsakdanjem življenju?
Tu vas moram malo razočarati. Teološka izobrazba ne pomeni avtomatsko življenja po krščanskih načelih. Imate diplomirane teologe, celo doktorje teologije, ki niti kristjani niso. To seveda ne pomeni, da sam živim po krščanskih načelih. Se pa, recimo, trudim. Je pa res, da v naši državi pripadnost krščanstvu, še bolj pa katolištvu, ne velja za krepost, ampak prej za predmet posmeha in zaničevanja. Sam se največkrat s tem srečujem predvsem po facebooku in twitterju, ampak imam zadnja leta samega sebe vsaj toliko rad, da si ne uničujem živcem s tem, ko se spuščam v polemiko s tistimi, ki jim v resnici ni do dialoga. Če naletim na takšnega, ki ima veliko potrebo, da bi me zaradi mojega krščanskega prepričanja ter vere zaničeval, ga enostavno »postavim na hladno« in mu ne dam priložnosti za brezplodne diskusije, ki navadno zelo hitro preidejo v vulgarnost in nesramnost.
Zakaj je po vašem danes biti kristjan tako napačno in si zaradi tega lahko hitro diskriminiran?
Najprej moramo definirati, kdo je to kristjan. Je to vsak, ki je krščen, ali tisti, ki vero prakticira? Obstajajo ljudje, ki jemljejo versko prakso kot folkloro, po mentaliteti pa so precej daleč stran. Če pa se nekdo trudi, da bi živel v skladu s tem, kar uči Sveto pismo in postavi Boga na prvo mesto v svojem življenju, prej ali slej trči v konflikt z zunanjo okolico. Slovenski družbeni prostor je pač močno sekulariziran, kar pomeni, da je Bog izrinjen iz javnega prostora. Imamo pa zato druge »bogove«, od Titovih slik pa vse do raznih nekrščanskih duhovnih praks, ki so zelo »trendovske«, po njih posegajo celo nekateri katoličani, kar je škandalozno.
Kaj bi za konec pred bližajočimi parlamentarnimi volitvami sporočili vsem ljudem, ki so mnenja, da se ne splača oditi na volitve in da s svojim glasom tako ali tako ne morejo nič spremeniti?
Želim sporočiti predvsem to, da je minimum, kar lahko naredijo, to, da na volitvah obkrožijo glas za spremembe. Seveda vsi, ki kandidirajo, obljubljajo spremembe na bolje. Ker je slovenska pomlad vrednostno središče slovenske države, se mi zdi logično, da se podpre stranke, ki temeljijo na teh vrednotah. Vsak glas šteje in vsak glas je dragocen. Zanemarjanje volitev pa pomeni, da oblast prepuščaš manjšini. In zato menim, da tisti, ki ne voli, naj tudi ne nerga, če ga bo elita, ki jo je s pasivnostjo pomagal izvoliti, udarila po denarnici.
Nam za konec podate še eno prijetno misel, ki vas spremlja skozi življenje?
Ne vem, če bo ravno prijetna. (smeh) Jih je pa kar veliko takih, ki me zaznamujejo. Morda bi z vami delil meni ljub izrek Thomasa Jeffersona: »Ko krivica postane zakon, upor postane nuja.« Tudi zato, ker se tako zelo nanaša na aktualne slovenske razmere. In potrebujemo predvsem upor ter državljanski pogum.
M.I.
