Slovenija in svet se ta konec tedna spominjata padca Berlinskega zidu, ki je bi znanilec konca železne zavese, velikih sprememb, ki so bile na vidiku v času revolucij leta 1989. Objavljamo članek predsednika Slovenske demokratske stranke Janeza Janše, ki je bil ob 20. letnici padca Berlinskega zidu objavljen 5. novembra 2009 na spletni strani publikacije European View. Članek je bil objavljen pod naslovom Padec berlinskega zidu in posledice razpada rdečih imperijev (v angleškem jeziku pod naslovom Did the Berlin Wall really come down on both sides?) in je danes, natanko deset let pozneje, bolj relevanten kot kdajkoli prej.
Usodne dogodke pomladi in poletja 1989, ki so oznanjali konec hladne vojne in napovedovali padec Berlinskega zidu, sem spremljal iz zapora blizu Ljubljane. Zmaga Solidarnosti na poljskih sicer omejenih svobodnih volitvah, burni kongres Ljudskih deputatov v Moskvi, zgodovinski obiski in srečanja Gorbačova v Bonnu, Vatikanu, Pekingu, Berlinu ter na Malti (srečanje s predsednikom ZDA), odprtje železne zavese na meji med Madžarsko in Avstrijo, protesti po mestih Vzhodne Nemčije so imeli velik vpliv tudi na dogajanje v takratni SFRJ in seveda tudi na dogajanja v Sloveniji, ki je bila pred dvema desetletjema še ena od jugoslovanskih socialističnih republik s podobnim položajem, kot so ga imele republike v sklopu nekdanje ZSSR.
Dogodki v Evropi so bili deloma zasenčeni s pokolom na Trgu nebeškega miru in s smrtjo iranskega voditelja Homeinija, hkrati pa so burna dogajanja povsod po svetu napihovala dramatičnost časa, ki smo ga opazovali izza rešetk. Za nas, politične zapornike, je bilo pričakovanje, da bo veter sprememb zajel celotno Vzhodno in Srednjo Evropo, še toliko bolj močno. Spomladi leta 1988, ko smo bili aretirani s strani komunistične politične policije ter nato obsojeni pred vojaškim sodiščem v Ljubljani na zaprtem procesu in brez pravice do odvetnika, je tudi v Sloveniji prišlo do množičnih protestov in do ustanovitve Odbora za varstvo človekovih pravic, ki je v dveh mesecih narasel na 100.000 članov.
Česa so se bali ljubljanski in beograjski apartčiki?
Komunistična oblast se je zbala nemirov, zato smo na sojenju dobili relativno blage kazni od enega do štirih let zapora. Kljub protestom javnosti se je slovenska komunistična oblast odločila, da bo kazni izvršila, pri tem pa se je zanašala na upanje, da spremembe v Vzhodni in Srednji Evropi vendarle ne bodo usodneje vplivale na spremembo režimov v Jugoslaviji in v Sovjetski zvezi. Zanašali so se tudi na bojazen Zahoda pred divjim razpadom SZ in na posledično povečanje nevarnosti zaradi slabšega nadzora nad jedrskim arzenalom SZ ter na bojazen pred izbruhom etničnih konfliktov ob morebitnem razpadu SFRJ.
Natančnejši pogled namreč danes pokaže, da obstaja razlika med Ljubljano in Moskvo na eni ter prestolnicami drugih nekdanjih komunističnih držav v Evropi na drugi strani. In kot so kazale bolj surove oblike razkroja malega rdečega imperija pred 20 ali 15 leti ter kot kaže sedanja rekomunizacija v Sloveniji in na Zahodnem Balkanu, so nekateri ostanki komunizma trdovratnejši v razbitinah malega kot pa v nekdanjih delih velikega rdečega imperija.
Upanje Ljubljanskih in Beograjskih komunističnih aparatčikov, da bo komunizem v določeni obliki zaradi avtentičnosti pri njih preživel, je najprej temeljilo na prepričanju. V takratni komunistični doktrini v Ljubljani in Beogradu je namreč prevladovala teza, da sta bili komunistični revoluciji avtentični v SZ in SFRJ, drugam pa da so komunizem prinesli vojaki rdeče armade na svojih bajonetih. Kljub Gorbačovu in Perestrojki v SZ so se jugoslovanski komunisti trdno oklepali te teze. Bila je zapisana v načrt Generalštaba JLA z imenom Okop, na podlagi katerega je leta 1991 JLA izvedla oboroženo intervencijo v Sloveniji in kasneje na Hrvaškem.
Avtor Janez Janša, več lahko preberete tukaj.
