»Ravno danes (20. 7., op. p.) sem prejel nov set predlogov za uvedbo disciplinskega postopka, zoper sebe že petega, v času, ko pobudnik nastopa vnovični mandat,« je med drugim razkril sodnik Zvjezdan Radonjić, ki je javnosti postal znan zaradi pravičnega sojenja v zadevi Novič ali bolje v zadevi Jamnik.
DEMOKRACIJA: Sicer pa se v javnosti v zadnjem času poraja vse več vprašanj v zvezi z odgovornostjo sodnikov in sodstva, tako sodnika posameznika kot tudi organizacijskih enot, t.j. sodišč, sodnega sveta, predsednikov sodišč itn., pri njihovem delu in tudi pri konkretnih odločitvah. Vsakokrat, ko pride do kritične situacije, iz klobuka skoči zajec z napisom »neodvisnost«. Kaj menite o odgovornosti in sedanjem sistemu preverjanja odločitev, tako sodnikovih kot odločitev sodne uprave in sodnega sveta?
RADONJIĆ: Odgovor je večinoma podan pri prejšnjem vprašanju, saj ga ne moremo posebej izločiti, izvzeti v ontološko celoto. Sklicevanje na neodvisnost seveda ni načelnega pomena, ne varuje državljanov pred svojevoljnostjo politike, temveč varuje nastavljene sodne strukture pred državljani. Zagotavlja se nedotakljivost poveljevalnih linij, prodornost nadinteresov.
Ravno danes (20. 7., op. p.) sem prejel nov set predlogov za uvedbo disciplinskega postopka, že petega, v času, ko pobudnik nastopa vnovični mandat. Med sabo si nadevajo titule, priznanja, okravateni besedičijo naokoli, se napredujejo in povzdigujejo med sabo, na pol pismeni si podajajo nazive višjih in vrhovnih sodnikov. Zoper serijskega pobudnika vsakokrat znova sprejetih pobud se disciplinski postopki in kazenske prijave ne vlagajo. Ljudje, ki bi morali že zdavnaj sedeti za zapahi, pošiljajo v postopke tiste, ki se jim ne udinjajo, branijo sebe in zveste. Vse, kar je v sodstvu svobodnega, so ali bodo spravili iz sodniških vrst. Zavest o polnem kritju za vse mogoče že storjene in prihodnje svinjarije je v njih porodila nepojmljivo mero ošabnosti, povprečnemu človeku nerazumljiv pogum pred posledicami najhujših mogočih početij. Nikoli mi ne bo jasno, kako sicer plašni, nesamozavestni, ničvredni ljudje zmorejo toliko samozaupanja!? Preprosto si upajo vse, kar bolj kot o njih priča o politični neodgovornosti. Tudi sedanja oblast, kot kaže, nima zadosti notranje homogenosti za ukrepe, ki ne morejo več čakati.
DEMOKRACIJA: Občutek imam, da se sodni sistem ne napaja z novimi idejami in s svežimi kadri, temveč da se že vse od leta 1990 »reciklira« z osebjem, ki je rodbinsko in politično povezano s prejšnjo garnituro pa tudi s sistemom negativne selekcije, kar je lahko povezano tudi s finančnim, predvsem pa statusnim položajem. O tem je veliko pisal nekdanji sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) Boštjan M. Zupančič, kaj pravite vi?
RADONJIĆ: Kar zadeva Boštjana M. Zupančiča, verjetno največjega slovenskega sodobnega pravnika, si štejem v čast, da sta si najini mnenji popolnoma komplementarni. Povedano v prejšnjih odgovorih le potrjuje in nekoliko konkretizira njegove bojazni.
DEMOKRACIJA: Dejstvo je tudi, da se velik del gospodarskega kriminala (npr. pranje iranskega denarja, petmilijardna bančna luknja, kriminalno upravljanje s proračunskim denarjem na državni in lokalni ravni …) ne konča tako, kot bi se moral, to je z obsodbo in v zaporu. Kje je razlog za to?
RADONJIĆ: V že povedanem. Kaj dosti tu ni dodati. Ne trdim, da je konkretna odločitev državnega tožilstva napačna, ker ozadij ne poznam, vendar smo skozi pritožbene postopke v preiskavo pošiljali tudi bistveno manj dokazno podprte zadeve, kjer je bil utemeljen sum dosti nižji od tistega, kar za predmetno zadevo berem v časopisih.
Avtorica Petra Janša, celoten intervju si lahko preberete v novi Demokraciji, ki je izšla včeraj.
