Predsednik Vlade Janez Janša se je odzval na odločitev vrhovnega sodišča, ko je le-to zaradi odstavitve sodnika Zvjezdana Radonjića, kar 60 primerov dodelilo preostalim sodnikom, poleg tega pa se bodo sojenja pričela ponovno: “Velik škandal. Posmeh vladavini prava, posmeh pravici. Velika krivica povzročena tudi vsem, ki bodo morali ponavljati že opravljene obravnave. Naredili bomo vse, da samozvana klika v sodstvu s svojimi totalitarnimi prijemi ne bo pokopala Slovenije.” Premierjevo kritiko so, po pričakovanjih, na vrhovnem sodišču sprejeli z nejevoljo.
Priznani ustavni sodnik Klemen Jaklič se v svoji nedavni izjavi prav tega primera podrobno ni želel dotakniti, je pa za Radio Ognjišče komentiral splošno alarmantno stanje v slovenskem sodstvu, ki je pod močnim vplivom tranzicijskih sil: “Vseh podrobnosti ne poznam, ta primer poznam iz medijev, toliko kot ostali državljani, ki z njim niso seznanjeni po kakšni službeni dolžnosti. Zdi pa se mi nenavaden in imam vero v to, da bo resnica, kakršnakoli že je, na koncu zmagala,” je med drugim prepričan. Obenem pa je še pristavil, da če neodvisni sodnik pri sebi začuti, da je bilo nekaj resnično v temelju narobe in začuti, da mora to sporočiti javnosti, gre za nekaj resnega. To je tudi njegova izkušnja. Tudi sam je moral javnosti kdaj kaj sporočiti, enostavno mu vest ni pustila drugače. Prepričan je še, da na dolgi rok resnica vselej zmaga, in če se je zaradi takih vzgibov sodnik odločil za svojo držo, misli, da je to edino pravilno, pošteno in načelno. To kaže na osebo s hrbtenico, ki se ne ozira celo na najhujše sankcije in grožnje s strani sistema, poroča Radio Ognjišče.
Jaklič je še pristavil, da je občasno nekorektnost sodnega sistema opazil tudi sam: “Tako, da če se je to že meni dogajalo, si mislim, da se lahko še bolj drugim, ki odločajo v še toliko bolj razvpitih primerih. Ustavni sodniki smo o zadevi Novič namreč odločali le o ustavnopravnih vprašanjih, nismo imeli takšne pristojnosti, kot jo ima recimo sodnik Radonjić, ki je odločal o krivdi in nekrivdi.” Kljub temu je tudi sam takrat podal kratko a zelo kritično odklonilno ločeno mnenje, v katerem je opozoril na nujnost, da se povsem razišče, kakšna je pri tem povezava med dvema primeroma, ki sta neverjetno podobna, kričeče podobna, kot še pravi.
Jaklič se je v preteklosti ostro odzval tudi ob sodnem nasprotovanju preimenovanja “Titove ceste”
“Kaj je hujšega kot to, da v neki državi, celo v primerih, ko gre za umore, stvari niso dovolj razčiščene in ostanejo celo nerazrešene? Pomembno je, da pride do popolne razrešitve zadeve oziroma takih zadev na splošno, ker če ne bomo uspešno razreševali takšnih umorov in kaznovali krivcev, kakšna država pa smo?” Ko so zadevo imeli na Ustavnem sodišču, je v tistem ločenem mnenju opozoril na nekatera očitna nasprotja in po drugi strani neverjetne podobnosti z drugo zadevo. V spisih so obstajale zelo konkretne obremenilne navedbe, ki bi jih bilo treba aktivno in podrobno preveriti, pa takrat, v času njegovega odločanja, v spisnih gradivih takšnih preverb ni našel. To je bilo zanj šokantno, spraševal se je, kako je to mogoče.
Odločitev ustavnega sodišča, da zadrži izvršitev spremenjenega občinskega odloka o preimenovanju Titove ceste v Cesto osamosvojitve Slovenije, pa še vedno buri duhove in odmeva tudi med ustavnimi pravniki. Če naj bi bil razlog za takšno odločitev ustavnega sodišča, pobuda o referendumu, na katerem bi odločali o usodi poimenovanja te ceste, je dr. Jaklič na Twitter profilu ostro kritiziral svoje kolege, češ da bi bilo v sodobni demokratični družbi glasovanje soglasno, a v drugo smer. “Ta večina US se v zgodovino ne bo častno zapisala,” je brez dlake na jeziku dr. Jaklič, ki je edini glasoval proti, in ki naj bi ob končni odločitvi podal tudi ločeno mnenje.
Avtor Domen Mezeg, članek je bil prvotno objavljen tukaj.
