Maribor, 10. oktober 2020 – V Zavodu 13 se zavedajo, da so za vsak vrtec, šolo, zavod in druge ustanove, ki imajo pod svojim okriljem otroke, igrala še kako pomembna. Zavedajo se tudi, da jih država v zadostni meri ne more zagotoviti, zato mnogi otroci ostanejo brez njih. V Dnevnem centru Zavoda Dornava, ki stoji sredi Maribora in ponuja posebnim otrokom prijetno zatočišče in strokovno podporo, imajo zdaj posebni otroci nov komplet gugalnic. Zavod je igrala pridobil po zaslugi Suzane Seljak – Igras igrala, Gregorja Štrausa – Moderne Dekoracije in Ivana Kosi – Superius. Tako se vsi zraka in gibanja željni otroci ne drenjajo več le na eni posebni gugalnici, temveč so lahko vsak na čisto svoji.
V Zavodu 13, ki je zaslužen za organizacijo in izvedbo akcije, se še kako zavedajo, da je tudi za otroke s posebnimi potrebami še kako pomembno, da se lahko družijo z uglednimi športniki, zato so jim omogočili brcanje žoge z najbolj vidnim igralcem NK Maribor, Marcosom Tavaresom, ki je ob tej priložnosti povedal: “Gibanje na svežem zraku je pomembno za slehernega otroka, še posebno pa je pomembno za gibalno ovirane in jim še kako koristi. Donacija preproste gugalnice resda ni velik dosežek za majhno podružnično dnevno enoto Zavoda Dornave, vendar verjamem, da dnevno riše nasmehe na obraze teh otrok. Tistim, ki so jo omogočili, pa gotovo gre velika zahvala. Danes si je bolj, kot kdajkoli prej, treba medsebojno pomagati in otrokom omogočiti dovolj gibanja, tudi če gre za zibanje na preprosti gugalnici, ki se morda odraslemu človeku ne zdi nič posebnega, avtista pa lahko popolnoma pomiri.”
Dnevni center Maribor je delovna enota Zavoda Dornava, ki izvaja dnevno varstvo in usposabljanje otrok in mladostnikov s težjo in težko motnjo v duševnem razvoju. Od leta 2008 v centru tudi izvajajo tudi celostno obravnavo otrok z avtizmom, v centru pa lahko dnevno zatočišče, vzgojo, igro in pomoč najde 40 otrok.
Kot mama posebne deklice, ki najde čez dopoldan zatočišče prav tukaj, se ob tem dogodku sprašujem le: “Kako to, da država najde finance za vojsko, strokovne podkrepitve v teh in ustanovah starostnikov pa ni in še dolgo časa ne namerava biti. Igrala kot očitni nadstandard, ki bi lahko na javnih površinah povezovala otroški smeh skupaj s starostno modrostjo, pa očitno zagotavljajo le dobrodušni in srčni mimoidoči dobrotniki.”
M.I.
