Anton Šturbej kandidat za poslanca v državni zbor na listi SDS, na obisku pri Albinu Šketu lastniku manjše kmetije v Čači vasi, ta leži na 628 metrih nadmorske višine na območju Boča.
Albin Šket je prijazen in preprost vedno nasmejan človek, zaposlen na Obrtnem komunalnem podjetju Rogaška Slatina. Albin v svojem prostem času z ženo, hčerko ter sinom skrbi in obdeluje še tri hektarje zemlje. Vsi družinski člani so polni pozitivne energije, optimizma in ljubezni do njihove kmetije. Družina je preprosta, zato pogovor z njimi steče tako gladko in preprosto, kot da se poznamo celo večnost.
Pogovor z družino Šket je odpiral meni zanimiva vprašanja. Ob sproščenem vzdušju dajejo vtis, da družina zelo dobro funkcionira. Skoraj edina problema, ki ju izpostavijo sta cesta do njihovega doma ter zaraščanje kmetijskih površin. Še dan po pogovoru ne dojamem, od kod jim toliko dobre volje in optimizma, od kje črpajo to vedrino in gostoljubnost. Ko sam pomislim koliko časa smo potrebovali, da se pripeljemo skoraj tik pod vrh Boča. Zakoncema ta pot v dolino vsak dan predstavlja kot neko rutino. Vsako jutro se odpravita v dolino na delo. Popoldne se vračata domov, kjer z delom nadaljujeta na domači kmetiji.
Med pogovorom pridemo na vprašanja, kaj hribovita kmetija potrebuje za svoj obstoj, razen naslednikov, ki želijo nadaljevati delo svojih staršev. Albin me prepriča svojo umirjenostjo in mi pojasni, da trenutno obnavlja stare sadna drevesa, ki so sposobna preživeti v teh občasno ekstremnih klimatskih pogojih. Vse bolj se poslužuje starih odpornejših sort jablan, hrušk in še drugih sadnih vrst. Te sorte so odpornejše na močan veter, sneg, nizke temperature in deljenje pridelkov z divjadjo. Novejše hibridne sorte niso primerne za to območje, ampak le sorte, ki so zgodovinsko preizkušene. Zelo pomembno je ohraniti te višje ležeče travnike, da jih ne prepustimo zaraščanju. Saj je povratek na trenutno stanje skoraj nemogoč. Za to je potrebna izjemna volja do dela na tem hribovitem območju.
Pogovor je usmerjen na osnovne potrebe višje ležeče hribovske kmetije. Tukaj se najbolj izpostavlja cestna infrastruktura. Odhod na delo in prihod nazaj domov je lahko zelo težaven. Neugodne vremenske razmere, kot je sneg ali poletni obilo dežja, ki s ceste odnaša gramoz na območje pašnikov. Za Albinovo družino in njihove sosede je cestna infrastruktura zelo pomembna. Saj prav oni vztrajajo in ohranjajo to naravno dediščino za vse nas. Prepričan sem, da si takšne kmetije in tam živeči ljudje zaslužijo nekaj ovinkov asfaltnih površin. Vseeno pa vsaka sanacija obstoječih cestnih tras zahteva soglasja lastnikov zemljišč. Verjamem, da razumevanje tovrstnega problema lahko pripelje do rešitev, da bi morebitne sanacije cestnih odsekov lahko prispevale tudi k večji varnosti vsakega posameznika. Pereč problem je tudi izguba kmetijskih površin zaradi težje obdelave in nepremišljene pozidave. S košnjo, oranjem in pašo se pripomore k obdelovanju kmetijskih zemljišč. Posledično bi se s tem pripomoglo k zmanjševanju zaraščenosti kmetijskih površin in k večji samooskrbi s hrano.
V samem zaključku pogovora pa nekako za optimizem in prihodnost dobrih praks, ki so v tujini prinesla zelo obetajoče rezultate. Spreminja se miselnost in pogledi, saj spremembe na tem področju prinesejo več plastno dodano vrednost za celotno hribovito območje Kozjanskega in Obsotelja. Skupno strinjanje, da dobra infrastruktura odpira pot turizmu in kakovostnemu življenju na našem hribovitem območju, ki nam jo ponuja prečudovita narava.
