“Bojevali se bomo v vaseh, trgih, mestih, na stojnicah, po hišah, po blokih in družbenih omrežjih. Bojevali se bomo povsod tam, kjer živijo in delajo dobri ljudje, ki pa se morda ne zavedajo, da bo njihov glas tokrat res odločilen,” je včeraj zbrane na zaključni konferenci Slovenske demokratske stranke nagovoril predsednik Janez Janša.
Nagovor ni avtoriziran!
Dragi sobojevniki v boju za demokratično in svobodno Slovenijo, dragi Manfred, dragi gostje, dragi gospod župan in predvsem dragi sokandidati in sokandidatke.
Končuje se mandat in prvič po letu 2008 se Slovenija odpravlja na redne volitve. Zdržali smo do konca. Na te volitve gremo povsem mirno. Naredili smo vse, kar je bilo mogoče in mogoče še malo več. Tisti, ki ste garali noč in dan v tem mandatu, to veste in pravzaprav ko pogledam po tej dvorani, ste tukaj vsi. Poteka volilna kampanja in če spremljate te razprave, potem vidite, da poteka razprava samo o drugem delu tega mandata. Mi smo vodili vlado samo dobri dve leti. Prvi dve leti so vodili vlado drugi, ampak opozicija napada samo naše rezultate, nič ne govori o svojih.
Bili smo malo naivni in smo pričakovali, da pač gremo na redne volitve, mi bomo predstavili svoje rezultate, opozicija, ki je vladala v prvi polovici mandata, bo predstavljala svoje rezultate in se bomo primerjali. Ali se videli kako primerjavo? Iskreno, tudi v prvi polovici mandata je bilo nekaj dosežkov, lahko bi se s čim pohvalili, a se je vse osredotočilo samo na negativnost in na kritiko. Bilo je nekaj rezultatov, bili so pa tudi čudeži.
Zadnje čase poslušamo, da imaš lahko na mesec 6000 evrov pa se ti na koncu nabere pol milijona. Pa to še ni vse, nekdo ti odpre žiro račun v neki banki v drugi evropski državi in glej ga, steka se tja denar, ne da bi ti to vedel. To so čudeži, ki bi jim zavidal celo Jezus v Kani Galilejski. Tega, dragi prijatelji, mi nismo sposobni. Mi ne delamo čudežev, mi delamo tisto, kar je mogoče, včasih nekoliko več, ampak čudežev ne znamo.
In tukaj dosežkov še ni konec. So bili mandati, ki jim mi rečemo, da so bili to mandati levih vlad, in glejte, če si bil takrat nekdo, ki je delal študije za dolgotrajno oskrbo, ti je bilo zelo lepo. 70 milijonov evrov so namenili za študije za dolgotrajno oskrbo in v tem času ni bil zgrajen niti en sam dom za starejše iz državnega proračuna, študije pa so se delale. In bila je prva, druga, tretja verzija zakona o dolgotrajni oskrbi, bila je stota pa še ni bilo dovolj in je bila še ena študija in je bila še stoprva in mi smo naredili 126 in potem smo zakon naredili in je bil sprejet in starejši bodo imeli v prihodnih letih dolgotrajno oskrbo. Torej čudežev ne znamo delati, a tisto, kar je treba, naredimo v realnem času, čeprav smo se v naši polovici mandata soočali z resno krizo.
Ko primerjamo rezultate ali pa prvo in drugo polovico mandata, se moramo zavedati, da je eden od razlogov, zaradi katerih nas v tem času izjemno napadajo, skoraj je nemogoče prebrati vse, to, da smo pokazali razliko. Razliko, ki je mnogi ne opazijo, ker se o tem ne govori, zato mi naredimo vse, da bo ta razlika opazna in ravno razlika je tista, zaradi katere bi nam radi preprečili, da imamo en polni mandat. Ker če s tem tempom nadaljujemo še en polni mandat, potem bo razlika tako očitna, da lahko pripeljejo kakršenkoli nov obraz iz kakršnegakoli golobnjaka pa ne bo nič pomagalo.
Zato, spoštovani, potrudimo se, da bo ta razlika vidna. Da bo vidna razlika med tem, kar se danes gradi v Sloveniji, in med tem, kam je šel prej denar. Za nevladne organizacije, zamaskirane v para-vojsko levih strank je šlo v zadnjih mandatih več denarja kot za vse investicije v slovensko šolstvo. Pa poznate, če ponovim za mlado kolegico vprašanje, kak nacionalni dosežek? Sedaj vodijo kampanjo brez odprtega žiro računa proti nam in vedo zakaj. Razlika je tisto, kar ljudje vidijo, po tem, ko to občutijo in zaradi tega tak strah pred še enim polnim mandatom.
Za vlado, katere mandat se končuje, ali pa polovica, je bila Slovenija celota. Slovenija je bila celota, ni bila samo Ljubljana. Prav je, da se Ljubljana razvija, a Slovenija ni samo Ljubljana, danes se gradi po celi Sloveniji in razlika se vidi, mogoče še ne pri tistih stvareh, ki so šele v razvojnih načrtih, v projektih, ampak mnoge lopate so že zasajene in mnoge stvari postajajo iz besed realnost.
Torej, mi smo v zadnjih dveh letih dokazali, da obstaja vlada, ki ji je mar. Vlada, ki v krizi pomaga. Pomaga vsem, brez dvojnih meril. Predstavljajte si, kako bi bili šele uspešni, če ne bi bilo nagajanja. Deset protikoronskih paketov, največ v primerjavi s katerokoli drugo državo članico EU smo sprejeli sami. No, da smo pošteni, tudi s pomočjo ene od opozicijskih strank, SNS in obeh poslancev narodnosti, pri drugih so bodisi glasovali proti bodisi so se vzdržali. Danes pravijo, da bodo to razveljavili z enim zakonom, ki ga bo napisala civilna družba.
Pravijo, razveljavili bomo vse, kar je za njih škodljivo in škodljivo je očitno vse, proti čemur so glasovali. Poglejte, proti čemu so glasovali in se primite za denarnice. Kajti, ker to pomeni, da bo treba vračati dodatke za upokojence, turistične bone, pomoč družinam, študentom, subvencioniranje čakanja na delo, kritje fiksnih stroškov podjetjem, nepovratna sredstva podjetjem v težavah, energetski vavčer … Proti vsemu temu so glasovali, ker so rekli, da je škodljivo. Torej, povejte ljudem, kaj je tisti prvi ukrep, ki ga nameravajo sprejeti. Rekli bodo, mogoče pa bomo kaj pustili. Ampak objavljena so glasovanja v Državnem zboru RS. Vemo, kaj so razglasili za škodljivo in pravijo, da bodo to razveljavili. Jim bomo to dovolili?
Mi sami smo prešibki, ampak če v teh dneh, ki so do volitev, nagovorimo ljudi in jim povemo, za kaj pravzaprav gre, bomo dovolj močni, da jim to preprečimo.
Pa še to. V teh dveh letih smo se velikokrat spraševali, kako lahko v večini evropskih držav vlada in opozicija sodelujeta, pri nas pa to ni možno. Ponujali smo partnerstvo za razvoj, so zavrnili, prosili smo, da pomagajo, ko je bilo najtežje. Nič ni zaleglo. Sedaj pravijo, da so veliko predlagali pa nič nismo sprejeli. Ko vprašamo, kaj ste predlagali, pa pravijo drugače. Drugače je lahko vse. Bilo je tudi nekaj dobrih predlogov s strani opozicije, ki smo jih upoštevali, smo jih vključili v zakonodajo, ampak to je bilo v glavnem preslišano.
Ko govorimo o sodelovanju, je to ena od besed ključnega pomena, ne samo za Slovenijo, ampak za cel planet, cel svet. Spremljamo to tragedijo v Ukrajini. Od naše meje do meje z Ukrajino je manj kot od naše meje do Beograda ali Milana. Torej, to ni tam nekje daleč, to je neposredno v naši soseščini in se sprašujemo, kako je možno, da je to tega prišlo, da tam v tem trenutku, ko mi v miru zborujemo v tej dvorani v kraju Jakoba Aljaža, umira na stotine ljudi. Kako je možno, da svet tega ni preprečil? Zakaj ni bilo več sodelovanja? In si predstavljamo, kje bi danes lahko bili kot človeštvo, če bi narodi sodelovali med sabo, združili sile za skupno raziskovanje vesolja, že zdavnaj bi bili na Marsu, morda kakšnem drugem ozvezdju, tako je pa ogromno vloženo v to, da se varujemo drug pred drugim in da se, in za to gre v Ukrajini, pa se to pozablja, spopada za naravna bogastva, za zemljo, za vire, za železovo rudo, za silicij, za mangan, za uran itn.
To so vprašanja, ki si jih človeštvo postavlja že dolgo, to so vprašanja, zaradi katerih, ko se je iskalo odgovore, ja nastala EU. EU je nastala kot projekt miru, ki naj prepreči, da bi se še kadarkoli na evropskem kontinentu zgodilo to, kar se je zgodilo v prejšnjem stoletju, prva in druga svetovna vojna, Verjeli smo, da smo to za vedno preprečili, a sedaj, ko gledamo dogajanje v Ukrajini, se sprašujemo, ali je to res.
Če se vrnemo nazaj v Slovenijo. Predstavljajte si, v zadnjih 30 letih smo napredovali, ampak predstavljajte si, kje bi bili, če bi bili ves ta čas sposobni sodelovati različno misleči, ko gre za ključne razvojne projekte. Ko smo šli na plebiscit o samostojni Sloveniji, so naši starši govorili, če bi imeli ves čas svobodo, demokracijo in tržno gospodarstvo, bi bili kot Švica, lahko bi bili po standardu to, če bi v vseh teh tridesetih letih dejansko lahko dihali z obema kriloma pljuč in sodelovali, če bi dosegli spravo, če ne bi bilo izključevanja, če ne bi bilo drugorazrednosti, če ne bi bilo nekaterih, ki mislijo, da so že s tem, ko so rojeni, rojeni za vladanje, za to, da jim vse pripada in da morajo drugi delati zanje.
Veliko je teh razlogov in danes ne bomo govorili o tem, zakaj ni več sodelovanja v svetu, zakaj ni več sodelovanja v Sloveniji. Kar pa obljubljamo pa je to, da se mi za to ne bomo nikoli nehali boriti. Borili se bomo za to, da bo več sodelovanja med narodi, tako v Evropi in tudi sicer, borili se bomo za širitev EU, da bo nek prostor stabilnosti miru in svobode dosegljiv tudi narodom, ki so sedaj izven tega in so zaradi tega tudi ogroženi, ker smo bili tukaj prepočasni. Borili se bomo za mirno sožitje različnih kultur, verstev, civilizacij in ne bomo se nehali boriti za spravo v slovenskem narodu, za sodelovanje različno mislečih, ker, če misliš isto, sodelovanje ni potrebno. Sodelovanje pride v poštev takrat, kadar mislimo različno, smo različni, imamo različne stranke in potrebno je sodelovati. In da se sodelovati. Mandat, ki ga končujemo, je dokaz za to, ko so isto misleči vrgli puško v koruzo in odstopili in se skregali med sabo, čeprav so bili isto misleči, smo mi povezali različno misleče in smo zmogli. Kljub vsemu. Žalostno je, da so bili tisti, pogojno rečeno, z leve strani, ki so bili sposobni sodelovanja za skupno drobo, za reševanje življenj, zdravja ljudi, da so bili še bolj napadeni kot mi, razglasili so jih za izdajalce, za razrednega sovražnika. Uničevali so DeSUS in SMC. Na koncu je stranka zdržala in vse čestitke gospodu Počivalšku, ampak v državnem zboru jih je ostalo manj, kot imajo ministrov v vladi, tako silni so bili ti napadi in ta diskreditacija in to se je jemalo v osrednjih medijih za main stream, za nekaj skrajno normalnega, ne pa za nekaj, kar je skrajno in kar to je.
Spoštovani, kot dobro veste in kot vsi čutite v času kampanje, med volivci Slovenske demokratske stranke ni nikogar, ki ne bi imel rad Slovenije. Ste srečali koga? Vendar takšni niso samo pri nas, so tudi pri drugih strankah in tako je prav in tako se spodobi v demokratični družbi in zato prihaja čas, ko bo sodelovanja več in zato bo Slovenija zmogla več. Do leta 2030 bomo Slovenijo popeljali med 15 gospodarsko najbolj razvitih držav. Takrat, spoštovani, bomo lahko po kvaliteti življenja Slovenci merili proti prvemu mestu na svetu. Ko danes gledamo na svetovne lestvice, kje smo po indeksu miru, tudi po indeksu socialne enakosti, čeprav to ni vedno v razvojnem smislu dobro, ampak po mnogih drugih kriterijih po trajnostnem razvoju, po zelenosti, gozdnatosti, po lepotah, Slovenija se uvršča med prvih deset držav na svetu, na samo v EU, silne potenciale imamo in nobenega razloga ni, da bi se počutili drugorazredne, da tega ne bi videli in da tega ne bi znali izkoristiti.
Imamo vse možnosti, samo dovolj pogumni moramo biti. V treh desetletjih in še nekaj samostojnega življenja, smo kot narod in kot skupnost dozoreli in kljub vsem težavam smo v tem času dosegli veliko. Na nek način bi se to moralo zdeti samoumevno, ampak nekako ni. Kamorkoli pogledamo, vidimo naslovnice, kjer se seje strah, defetizem, nič ne bo, vse bo propadlo, tiho bodimo, da nas ne bo kdo opazil, kaj imamo mi za predlagati, kdo pa smo mi, bodimo čim bolj ponižni, pod radarjem, ampak glejte, ta čas je mimo. Mi imamo za sabo tri desetletja dozorevanja, sedaj ne potrebujemo nobenih eksperimentov več, mi smo Evropa toliko kot drugi, mi smo EU toliko kot drugi. Soodločamo, naša beseda ima težo, tudi svet nas pozna in ceni. Nobenega prostora ni za kako drugorazrednost, Dvigajo nas naši podjetniki, ki so uspešni v svetovnem merilu, zato imamo rekordno gospodarsko rast, zaposlenost, dvigano nas napi znanstveniki, umetniki športniki, prvi smo po številu medalj na evropskih in svetovnih prvenstvih per capita, zaploskajmo slovenskim športnikom. Imamo po svetu veliko naših rojakov, na stotisoče, ki imajo Slovenijo še vedno v srcu, so naši ambasadorji, delajo za nas iz ljubezni do domovine, ne zato ker bi imeli kakšne koristi, mnogi so se pripravljeni tudi vrniti v domovino, neposredno prispevati k naši blaginji, a moramo še veliko narediti za to, da bodo pogoji takšni, da se bodo lahko vračali.
Mlada generacija, ki prihaja, to verjetno vidite skozi doma in je popolnoma sposobna sprejeti digitalni izziv, nič ne zaostaja za vrstniki iz drugih držav, nobenega razloga ni za kak občutek manjvrednosti, torej tudi te preobrazbe, o katerih se veliko govori, zeleno, digitalno, bomo zmogli na pameten način, veter je v tem trenutku za Slovenijo zelo ugoden in od tega kako bomo sposobni sodelovati različno misleči, kako široko bomo sposobni razpreti naša jadra, bo odvisno, kako hitra bo naša plovba, kako hitro bo naše potovanje v iskanju blaginje in sreče.
Prej je dr. Simoniti opozoril na eno pomembno stvar, in mislim, da je treba na to dodatno opozoriti. Oglasili so se nekateri in so rekli, da so te volitve zadnja bitka njihove generacije. To lahko reče samo nekdo, ki brani preteklost, nikomur v tej državi ni treba boriti zadnje bitke, so volitve in bodo čez štiri leta spet, pa letos bodo še lokalne in predsedniške, polno bitk bo, nikomur ni treba bojevati zadnje bitke ampak ker se jet že na ta način postavilo in ker vidimo, kakšne so posledice nedokončane tranzicije, kaj se je zgodilo v Rusiji, kako ta država ogroža evropski in svetovni mir, stotine ljudi umira zaradi tega se je vendarle treba nekoliko zresniti, kajti te stvari o zadnji bitki generacije izrekajo tisti, ki imajo na prsih krvava Putinova odlikovanja, ki jih še vedno niso vrnili, kljub vsemu, izrekajo tisti, ki imajo v Sloveniji ne glede na demokratične institucije v Slovenije še vedno iz ozadja velik vpliv.
Torej se je treba odločiti in je treba ta izziv sprejeti. Recimo, da jim bomo naredili uslugo. Res bo to njihova zadnja bitka, hkrati pa bo to naša naslednja zmaga. Ampak ta še ni tukaj.
Anket, dobrih in slabih, smo videli v zgodovini SDS že toliko, da bi iz tega mogoče nekaj dni lahko kurili in ogrevali celo Slovenijo. Zmaga se na volitvah in to v nedeljo nameravamo, ampak razmerja so tesna. Vedno so bila, razen leta 2014, ko so res zmagali z veliko razliko, ker so nas fizično izločili iz volilne kampanje, ker so nam ukradli volitve. So volilni rezultati vedno tesni in velikokrat odloča nekaj deset tisoč glasov, kdo bo sestavil vlado ali bo jo najprej sestavil. Pred nami je dejansko bitka. Za glasove se bomo bojevali danes, bojevali se bomo jutri, bojevali se bomo pojutrišnjem, vse do zaprtja volišč in do zadnjega preštetega glasu. Bojevali se bomo v vaseh, trgih, mestih, na stojnicah, po hišah, po blokih in družbenih omrežjih. Bojevali se bomo povsod tam, kjer živijo in delajo dobri ljudje, ki pa se morda ne zavedajo, da bo njihov glas tokrat res odločilen. In tokrat, spoštovani, ne bomo dopustili, da bogata Ljubljana premaga ostalo celotno Slovenijo, kajti vsi si zaslužimo enake možnosti. Glas poštenega kmeta, delavca, študenta, upokojenca kjerkoli v Sloveniji je enakovreden, je vreden ravno toliko, ali jaz bom rekel več, kot glas petkovega kolesarja, kajti tisti prvi ustvarjajo, delajo ali pa so delali in ustvarjali zato, da se lahko nekdo norčuje iz njih in vozi po njihovih žuljih.
Ta razlika je očitna. Ta razlika je očitna in to lahko spremenimo na ta način, da prigaramo vsak glas. Kajti spoštovani, jaz mislim, da je bilo dovolj poniževanja Slovenije. Upokojenci si zaslužijo višje in stabilne pokojnine, zaslužijo si dostojanstvo in medgeneracijsko sožitje. Gospodarstvo si zasluži manj birokracije, zasluži si pomoč pri zelenem in digitalnem prehodu in manjše davke. Delavci si zaslužijo dobro plačana delovna mesta. Tudi delavci si zaslužijo dostojanstvo in zaslužijo si trinajsto plačo. Mladi si zaslužijo možnosti za uspeh v življenju. Za uspeh v življenju, ki ni odvisen od tega, kjer se rodijo. Ne glede na to, kje v Sloveniji se rodiš, imaš enako pravico do izhodiščnih možnosti, potem pa je od tebe odvisno, kako boš te možnosti izkoristil. Matere si zaslužijo dodatno pokojninsko dobo za vsakega otroka. Slovenija potrebuje veselje do življenja. Spoštovani, hodili bomo po tej poti. Zagotovili bomo Sloveniji varnost, stabilnost in razvoj. Koroška in Bela krajina, ste tukaj Korošci in Belokranjci, a si zaslužite končno hitro cesto. Že zdavnaj bi bila lahko zgrajena, če bi se denar porabljal tam, kjer se ustvarja, že zdavnaj. Prekmurje in Maribor in še mnogi drugi kraji in občine in regije ob meji si zaslužijo boljše plačana delovna mesta, da ne bo treba deset tisočim hoditi na delo v Avstrijo. Vse to lahko ustvarimo doma. Gorenjska si končno zasluži spodobno regionalno bolnišnico in to gradimo in bomo gradili in gradimo povsod po Sloveniji. To gradimo, ker smo zmogli in bomo gradili še naprej. K sodelovanju vabimo vse ljudi dobre volje. K sodelovanju vabimo vse parlamentarne stranke, ki bodo na nedeljskih volitvah dobile zaupanje volivce.
Spoštovani, še enkrat, za volivce se bomo bojevali danes, se bomo bojevali jutri. Bojevali se bomo vse do zadnje preštete in preverjene glasovnice, zato ne pozabimo na nadzor. Veliko nas je v Slovenski demokratski stranki, jutri nas bo še več. Nikoli ne bomo obupali, nikoli ne bomo odnehali, kajti naš je boj za stvar, za Pučnikovo stvar, za domovino, za Slovenijo, ki ni mačeha nikomur, ampak ima zastavo v barvah, v katerih se lahko vsi prepoznamo. Ta boj se ne konča z eno generacijo, ta boj gre iz roda v rod, ta boj je trajen, kot je trajna Slovenija. Ne branimo preteklosti ampak gradimo prihodnost, zato bomo zmagali, zmagali bomo za Slovenijo. Vprašam vas za koga bomo zmagali. Za koga. Za Slovenijo. Za koga. Za Slovenijo, ki je moja domovina, Bog živi Slovenijo.
