Da se je Ministrstvo za zdravje sploh odločilo odzvati na dogajanje na otroški srčni kirurgiji sta morali opozicijski stranki SDS in NSi sklicati izredno sejo Državnega zbora Republike Slovenije. Poleg tega sta morala opozicijska poslanca Jelka Godec in Jernej Vrtovec zadevo predstaviti na novinarski konferenci, da se je Ministrstvu za zdravje zdelo pomembno, da omenjene zaplete komentirajo.
Tako so potrebovali skoraj en dan, da so na spletni strani komentirali omenjene težave na otroški srčni kirurgiji in še to vso odgovornost prelagajo na vodstvo UKC Ljubljana. Tako so v svoji izjavi zapisali, da so se težave z obravnavo otrok s prirojenimi srčnimi napakami v UKC Ljubljana začele že pred več kot desetletjem. Po njihovih besedah so jih skušali rešiti tako v UKC Ljubljana kot tudi ministri za zdravje.
V nadaljevanju so zapisali, da UKC Ljubljana Ministrstvo za zdravje redno seznanja o razmerah na otroški srčni kirurgiji. Tako so jih tudi seznanili, da bo prišlo do napovedanih odhodov zdravnikov na otroški kardiologiji. Vendar se še v isti sapi želi ministrstvo zaščititi pred očitki zakaj potemtakem niso ukrepali, da so jim v UKC Ljubljana zagotovili, da kljub odpovedim zdravljenje otrok poteka varno, kar je za njih najpomembneje. Ministrstvo se izgovarja tudi, da so jim v UKC Ljubljana zagotovili, da bo za primerno obravnavo otrok poskrbljeno do 1. julija, ko bo začel delovati Nacionalni inštitut za otroške srčne bolezni (NIOS).
Kar je še najbolj zanimivo je, da ministrstvo trdi, da priprave za pričetek delovanja NIOS-a potekajo intenzivno, pa kljub vsemu navajajo da je določena oprema, ki jo bodo v centru uporabljali, kar pomeni, da je še nimajo, prav tako potekajo pogovori z domačimi in s tujimi zdravniki, ki bi naj delovali v centru. Torej, če pogledamo, dober mesec dni pred dnem, ko naj bi pričel delovati NIOS ministrstvo še vedno nima vse potrebne opreme, postavlja se vprašanje ali že vedo kateri zdravniki bodo v centru sploh delovali. Na ministrstvu zagotavljajo, da se pogovarjajo z različnimi ustanovami in zdravniki, vendar jasnega odgovora predvsem starši otok s prirojenimi srčnimi težavami ne dobijo.
Tako jim ministrstvo ne poda odgovora na koga se naj v dneh do 1. julija, ko bo po njihovih besedah pričel delovati NIOS obrnejo, da bo lahko pomagal njihovemu otroku. Ministrstvo zelo spretno prelaga odgovornost na UKC Ljubljana in trdi, da so oni naredili vse kar je v njihovi moči.
Nas je ob vseh teh anomalijah zanimalo kakšen pogled imajo na to perečo tematiko slovenski strokovnjaki, ki delujejo v tujini in ali si lahko predstavljajo, da bi se podobno zgodilo tudi v ustanovah v katerih delujejo sami. Obrnili smo se po pojasnila na dr. Blaža Mrevljeta in ga povprašali za njegov pogled na to tematiko.
Kako vi gledate na trenutne zaplete na otroški srčni kirurgiji v UKC Ljubljana?
Situacija je nacionalna katastrofa in bom razložil zakaj. V javnosti je ustvarjeno napačno mnenje, da gre zgolj za problem otroške srčne kirurgije. Dejanski problem je bistveno večji in tega se morajo zavedati prav vsi starši otrok do 18. leta starosti, kakor tudi njihovi dedki in babice, in to v vsej državi. Vsi ti njihovi otroci in mladostniki so namreč potencialni bolniki, ki v primeru resne bolezni preprosto ne bodo imeli kam iti na zdravljenje. Otroška srčna kirurgija je le del otroške kardiologije. Otroškega srčnega kirurga v Sloveniji trenutno nimamo. Torej otroka ta trenutek v Sloveniji nihče ne more operirati na srcu. Nadalje spada pod otroško kardiologijo nekirurški pediatrični del vključno z interventno pediatrično kardiologijo in ultrazvočno diagnostiko. Kolegi, ki so pokrivali ta del so dali prav pred kratkim odpoved. Ko se jim izteče odpovedni rok otroka s srčno napako v UKC Ljubljana nihče ne bo pravilno ultrazvočno diagnosticiral, niti nujnih stanj reševal s perkutano intervencijo. Ker bo šefica oddelka kmalu ostala sama sebi šefica in ker ni pediater pač pa kardiolog za odrasle tudi ne bo nikogar, ki bo šel na vizito, zdravil male bolnike z vnetjem srčne mišice, motnjami srčnega ritma, srčnim popuščanjem, ipd., tekom hospitalizacije iz dneva v dan. Ker bo ostala sama in se na pediatrijo strokovno ne spozna tudi ne vem, kdo bo delal v pediatričnih kardioloških ambulantah. Problema pa s tem še zdaleč ni konec. Da boste pravilno razumeli vse razsežnosti te nacionalne katastrofe morate tudi vedeti, da so kompletno uničili ne samo kardiološki del pediatrične stroke pač pa tudi tretji steber otroške kardiologije pediatrično intenzivno medicino. Kolikor vem, sta ostala tam samo še dva zdravnika. Glede na to, da pediatrična intenziva deluje 24 ur in vsak dan v letu kot vsaka druga intenziva, ne vem kako to izgleda z dvema zdravnikoma. Še več, pediatrična intenziva ne pokriva samo otrok s srčno napako po operaciji ampak vsa pediatrična intenzivna stanja. Torej, tudi otroke po vseh drugih operacijah, hude pljučnice, sepse, skratka vse bolezni in stanja, ki zahtevajo intenzivno zdravljenje, morebitno umetno dihanje, hemodinamski nadzor, intravenska zdravila, ipd. Problema pa tudi tu še ni konec. Podobna intenziva obstaja samo še v UKC Maribor in nikjer drugje v državi. Kjer pa so kolegi že tudi pred časom javno povedali, da so tudi oni kadrovsko in strokovno podhranjeni in da so že doslej najhujše bolnike pošiljali v Ljubljano. Torej, uničenje otroške kardiologije in pediatrične intenzivne medicine v UKC Ljubljana pomeni katastrofo na nacionalnem nivoju, ki bi morala skrbeti prav vse starše otrok do 18. leta starosti v vsej državi. Problema pa tudi tu še ni konec. Če je bil s pomanjkanjem otroškega srčnega kirurga problem prenašanja znanja na naslednje generacije kirurgov, bo zdaj problem tudi prenašanja znanja iz nekirurškega dela otroške kardiologije in pediatrične intenzivne medicine na mlade pediatre in to na državnem nivoju. Ali po domače, ne vem kako bodo v državi Sloveniji sploh izvajali specializacijo iz pediatrije, če pa so uničili in amputirali dva njena pomembna dela – kardiologijo in intenzivo, kjer morajo specializanti med kroženjem seveda obvezno krožiti.
Slišim, da bodo problem ponovno skušali reševati z zdravniki iz tujine. Ali se odgovorni v univerzitetni bolnišnici, na Zdravniški zbornici Slovenije in politiki zavedajo, da mora za pridobitev veljavne licence zdravnika v Sloveniji tujec opraviti izpit iz slovenščine na visokem nivoju? Vsaj na Zdravniški zbornici bi se morali, saj licenco tam podeljujejo in zdravnik iz tujine brez znanja slovenščine ne more postati njen član. Brez članstva v ZZS pa zdravnik iz tujine ne more zdraviti na ozemlju RS. Kako se bo Čeh, Italijan, Nemec ali Hrvat brez odličnega znanja slovenščine pogovarjal z nekajletnim otrokom, ki ima, ko je bolan ali prizadet ali pa ga je samo sram, težave s komuniciranjem v maternem jeziku že s slovenskim zdravnikom? Kdo bo odgovarjal, ko bo prišlo do zapleta ali »bognedaj« smrti otroka zaradi napake v komunikaciji, ker tuji zdravnik ne bo obvladal slovenščine, otrok pa ne njegovega jezika? Šefica oddelka, ki jih bo vzela v službo? Za delo v Nemčiji sem sam moral denimo opraviti izpit iz nemščine na nivoju najmanj C1, za delo v Veliki Britaniji pa pred vpisom v njihovo zdravniško zbornico izpit iz angleščine IELTS – akademski nivo. Brez pardona. Tudi ne verjamem, da bodo omenjeni kolegi iz tujine pustili službe v domačih ustanovah in prišli v UKC Ljubljana med tednom. Torej bodo pokrivali le intenzivo in to le za vikende? Kaj smo s tem rešili? Intenzive med tednom ne, otroške kardiologije pa sploh ne. Torej gre le za slab PR, teater in pometanje problema pod preprogo.
Druga rešitev naj bi bil famozni Nacionalni inštitut za otroke s srčno napako. Vzpostavljen naj bi bil do 1. maja. Ni bil. Le zakaj? Zdaj obljubljajo, da bo do 1. julija. Verjemite, ne bo. Problem, ki se vleče več kot 10 let bodo celostno rešili zdaj v dveh mesecih?! Ob tem, da še zadnji zdravniki, ki znajo pediatrično kardiologijo prav zdaj iz ustanove odhajajo. Kdo ima tu slovenske starše in babice ter dedke za norca? Tudi ne razumem dr. Igorja Gregoriča. Ustvaril si je mednarodni ugled v ZDA in imel v Centru za bolezni srca v Houstonu v Texasu izvrstno kariero srčnega kirurga, zdaj pa bo v Sloveniji prevzel center, ki ga ne bo mogel sestaviti in bo vsak teden moral novinarjem pojasnjevati zakaj ne gre ter tudi odgovarjal za morebitne zaplete zaradi napak, ki so jih v zadnjih 20 letih naredili v zdravstveni politiki v Sloveniji drugi. Menim, da bo kmalu spoznal, da so njegovo ime zlorabili in bo odnehal.
Zakaj je prišlo do take katastrofe? Ker odgovornih v UKC Ljubljana in politike ne zanima kako poteka stroka v UKC Ljubljana. Niti koliko oddelkov propade. Niti koliko otrok umre. Zanima jih le kako pod krinko univerzitetne ustanove ščititi organiziran kriminal in sistemsko korupcijo za krajo davkoplačevalskega denarja preko preplačanih zdravil, medicinskih pripomočkov, opreme ter IT in servisnih storitev za zdravniško-dobaviteljsko mafijo. To je njihova edina domača naloga. In da to lahko nemoteno počno potrebujejo mir in delujočo medicino, da ne pride do motnje v “primarni” dejavnosti in da državljanke in državljani, ki vam denar kradejo dobesedno pred očmi, tega ne opazite. Do pospeška te katastrofe je prišlo v zadnjih štirih letih Milojke Kolar Celarc – za slovensko zdravstvo dobesedno katastrofe na dveh nogah -, ko se je na mestu direktorja UKC Ljubljana zamenjalo pet direktorjev. Tako stanje ne more zagotavljati neke smiselne in dolgoročne kontinuitete vodenja bolnišnice. Politika tudi ne razume, da direktor čevljarskega podjetja ne more razumeti in zato ustrezno voditi univerzitetne bolnišnice. Enako ne direktor, pa čeprav morda vrhunski, podjetja, ki se ukvarja s semenkami. Kar je zadnjič gospod Šabeder tudi dokazal z izjavo, da resno razmišljajo o ukinitvi programa otroške kardiologije. Kar sem komentiral, da univerzitetna bolnišnica ni enako kot Semenarna d.d. Če program semenk ne gre, ga pač ukineš. Ne razume in nikoli ne bo razumel bistva univerzitetne bolnišnice in univerzitetne medicine.
Ko bo zaradi uničenja otroške kardiologije in pediatrične intezivne medicine na nacionalnem nivoju umrl prvi otrok potrkajte na vrata Rajka Kende, ki je kot bivši predstojnik Pediatrične klinike objektivno in subjektivno odgovoren za nastalo situacijo. Nato na vrata Milojke Kolar Celarc, ki ga je ves čas ščitila in je za to katastrofalno stanje prav tako objektivno in subjektivno odgovorna. Nato pa še na vrata Mira Cerarja, ki je kot predsednik vlade RS ščitil njo. Tudi on je objektivno in subjektivno odgovoren za nastalo situacijo.
Ker pa smo tik pred volitvami, še nasvet tistim staršem otrok do 18. leta starosti po celi državi, ki nameravate voliti stranki SMC ali Socialni demokrati. Ne pozabite, da sta obe stranki Milojko Kolar Celarc na interpelaciji, ko je bil še dober čas, da se katastrofa v slovenski pediatriji vsaj omili, podprli in zaščitili. In to dvakrat. Prav tako tudi v razmislek vsem babicam in dedkom po Sloveniji, ki imate vnukinje in vnuke v starosti do 18 let – Milojko Kolar Celarc je na interelaciji podprla tudi stranka DeSUS. Tudi dvakrat. Sam strank, ki so omogočile uničenje pomembnega dela pediatrije na nacionalnem nivoju, kar se dotika vseh državljank in državljanov ne glede na politično pripadnost, ne bi več volil. Vse tri omenjene stranke tudi obljubljajo, da bodo prav one in prav zdaj rešile vse probleme v zdravstvu. Ki so jih, bodimo iskreni, same ustvarile. Kdo še ob vseh razkritjih preiskovalne komisije glede ropa stoletja z žilnimi opornicami, uničenju otroške kardiologije in intenzivne pediatrije na nacionalnem nivoju in nepotrebnih smrti otrok, ki jih je razkrilo že malo pozabljeno mednarodno poročilo o katastrofi z otroško kardiologijo za časa vodenja pediatrične klinike s strani Rajka Kende, ki sta ga ves čas ščitila Milojka Kolar Celarc in Miro Cerar, tem ljudem in strankam sploh še lahko verjame. Tudi ne razumem, kako lahko ti ljudje in politiki sploh še pogledajo kakšni državljanki ali državljanu v obraz. In še manj, da so po vsem tem ponovno sposobni lagati, kako bodo problem, ki so ga sami ustvarili, zdaj rešili. Odločitev je vaša. Ko bo umrl vaš otrok ali vnuk poti nazaj ne bo.
Ali si lahko predstavljate, da bi se kaj takega zgodilo v ustanovah kjer ste delovali po Evropi vi?
Seveda ne. Univerzitetne bolnišnice na Poljskem, Nemčiji in v Veliki Britaniji v katerih sem delal vodijo ljudje, ki se na vodenje bolnišnic spoznajo. Ali zdravniki, ki so študirali medicino in zato vsebinsko razumejo kaj pomeni univerzitetna bolnišnica in povezava z medicinsko fakulteto. Ki so v bolnišnici opravili specializacijo, dežurali nešteto ur, sprejemali bolnike, jih zdravili in videli umirati. Ki so v bolnišnici vrsto let delali kot specialisti. Ki poznajo ustroj ustanove, oddelke, kolege, odnose med njimi. Ki vedo kako sistem diha. Ki so se izobraževali v tujini in imajo zato z njo pomembne stike in poznanstva. Ali pa zdravstveni menedžerji, ki so se kalili v javnem zdravstvenem sistemu na različnih nivojih in prevzamejo univerzitetno bolnišnico kasneje v karieri, ko so že spoznali vse manj zahtevne podsisteme javnega zdravstva. Nikakor pa v normalnih državah, kjer so v univerzitetni bolnišnici na prvem mestu stroka, vrhunska diagnostična in terapevtska oskrba državljank in državljanov, ki sistem javni zdravstveni sistem financirajo ter raziskovanje in publiciranje direktorji univerzitetnih bolnišnic ne morejo biti ne strojni inženirji, reaktivirane upokojenke, sumljivi poslovneži, ne bivši direktorji čevljarskih ali semenarskih podjetij. V državah, kjer morajo pod krinko le-ti ščititi organiziran kriminal in sistemsko korupcijo za krajo davkoplačevalskega denarja skozi preplačana zdravila, medicinske pripomočke, opremo, IT in servisne storitve, ki jih legalizirajo prirejeni javni razpisi za umetno vzdrževanje nekajkrat višjih cen kot veljajo na prostem evropskem trgu, pač. Še posebej, če se vsi vpleteni zavedajo, da so glavne institucije odkrivanja in pregona najhujših oblik organiziranega kriminala kot so NPU, SDT, KPK in AVK farsične in impotentne in tam le zato, da se točno teh stvari ne odkriva in preganja. Pa če slučajno kdo iz EU vpraša ali jih imamo.
V normalnih državah z delujočim pravnim sistemom bi odgovorne nemudoma odstavili, v primeru uničenja neke medicinske stroke na nacionalnem nivoju pa bi tudi kazensko preganjali in spravili za zapahe. Če bi v normalni državi tako pokvarjeno in nesposobno ministrico za zdravje kot je Milojka Kolar Celarc ščitil sam predsednik vlade, bi vlada nemudoma padla. Strank, ki bi podpirale tako ministrico pa na naslednjih volitvah ne bi več nihče volil. Si predstavljate usodo strank kot so SMC, Socialni demokrati in DeSUS, če bi prisostvovale pri zločinu, kar uničenje otroške pediatrije na nacionalnem nivoju je, denimo v Nemčiji, Franciji ali Veliki Britaniji, in bi ponovno kandidirale na naslednjih volitvah? Sam si ne predstavljam kako bi izgledalo, če otroka ali mladostnika do 18. leta starosti v celotni državi Nemčiji, Franciji ali Veliki Britaniji ne bi imel kam pripeljati na zdravljenje srčne bolezni ali intenzivno zdravljenje, ker so stroko preprosto uničili in zdravnike pregnali v tujino. To se je namreč pri nas zgodilo.
M.I.
