Slovenija, kot kaže po dolgih 20 letih, dobiva zakon, ki bo poskrbel za tiste, ki zaradi starosti, duševne in telesne prizadetosti potrebujejo pomoč drugih. Trenutna vlada je za razliko od predhodnih, ki so porabile milijone evrov za različne študije in zadeve niso uspele realizirati zadevo z veliko zanosa le, realizirala. Kljub vsemu pa nekaterim zadeva vseeno ne ustreza.
Evropsko razvite države so ta sistem začele uveljavljati po letu 1990. V Sloveniji smo bili predvsem pod levimi “socialno” usmerjenimi vladami priča polno obljub in različnih študij, ki naj bi prinesle ureditev tega področja. Žal nikoli nič od tega ni bilo realiziranega, še več v 15 letih ni bil zgrajen niti en dom za starejše. Trenutna vlada je kljub boju z epidemijo uspelo pripraviti Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki so ga poslanci v Državnem zboru v drugem branju tudi potrdili.
Tudi v tem primeru smo bili priča nasprotovanja opozicije, ki je tudi v tem primeru, tako kot mnogih drugih, ki gredo v korist posameznikov na vse “pretege” želela doseči, da do sprejetja tega zakona ne bi prišlo. Da levi politiki ne gre za korist ljudi, ampak lastne interese kaže tudi glasovanje o zakonu v Državnem svetu. Edini, ki je nasprotoval sprejetju tega zakona, je namreč bil sindikalist Branimir Štrukelj. Glasovanje v Državnem svetu lahko vidite tukaj.
Da gre za zelo pomemben zakon, kažejo tudi podatki o staranju družbe v Sloveniji. Slovenija ima namreč eno najstarejših prebivalstev na svetu, okoli 20 % ljudi je starejših od 65 let. Napovedi kažejo v smeri, da bi lahko imeli v Sloveniji leta 2050, 30 % ljudi starejših od 65 let.
Poglejmo ključne cilje, ki jih je vlada pod vodstvom Janeza Janše zasledovala pri pisanju zakona:
– Vzpostavitev enotne vstopne točke z namenom, da se čim bolj centralizirajo informacije s področja zdravstva, socialnega varstva in dolgotrajne oskrbe ter se postopki za opravičence naredijo čim preprostejše.
– Uvedba enotne ocene upravičenosti z namenom, da se poenoti način ocenjevanja in da posledično upravičenci s primerljivimi potrebami dostopajo do primerljivih pravic.
– Uvedba novih storitev, da bi upravičenci v vseh okoljih, tako na domu, kot v instituciji, lahko dostopali do primerljivih storitev in da se zagotovijo tudi storitve za krepitev in ohranjanje samostojnosti ter storitve e-oskrbe,
– vzpostavitev učinkovitega nadzora kakovosti in varnosti storitev dolgotrajne oskrbe in pa višji delež sofinanciranja pravic na področju dolgotrajne oskrbe iz javnih sredstev, kar pomeni, da posameznik za potrebne storitve plača manj, načrtovano pa je tudi zmanjšanje finančnih obremenitev za lokalne skupnosti,
– izboljšanje načrtovanja, upravljanja in zagotavljanja kakovosti, varnosti in učinkovitosti opravljanja dolgotrajne oskrbe kot javne službe,
– opravljanje dolgotrajne oskrbe tako v institucijah, kakor tudi v skupnostnih načinu opravljanja dolgotrajne oskrbe,
– upravičencu, ki to želi, se omogoči, da ob ustrezni pomoči čim dlje ostane v domačem okolju.
Vir: SDS
