Ustavno sodišče RS je prejšnji petek odločalo o odloku o prepovedi gibanja med občinami in zadržalo del odloka o omejitvi gibanja in Vladi RS naložilo, da mora takoj po prejetju sklepa in nato vsaj vsakih sedem dni preverjati upravičenost ukrepov iz odloka, ki je sicer prenehal veljati dva dni kasneje. Ker pobudnik ustavne presoje ni izkazal pravnega interesa in pravice ni najprej iskal na poti rednih sodišč, je ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič podal delno odklonilno ločeno mnenje. Jaklič kritično poudarja, da takšno postopanje vzpostavlja občutek, da si Ustavno sodišče v nasprotju z zakonom in ustavno zapovedjo enake obravnave izbira privilegirane stranke.

Uvodoma ustavni sodnik Klemen Jaklič poudarja, da je sam glasoval proti sprejemu pobude v obravnavo, saj je praviloma tako, da Ustavno sodišče pobudo sprejme po izčrpanju vseh pravnih sredstev skupaj s priloženo ustavno pritožbo. Tudi ta pobudnik bi moral torej pravico najprej iskati po poti rednih sodišč. “Šele, ko bi to pot izčrpal, bi bila mogoča presoja na Ustavnem sodišču.” Po besedah Jakliča “na stotine in stotine državljank in državljanov vsako leto ustaljena ustavnosodna presoja z zavrženjem usmeri po tej poti, celo v primerih, ko je sicer jasno, da bo njihova človekova pravica zgubljena, in ko je torej zaradi uresničitve pravice upravičeno, da bi Ustavno sodišče napravilo izjemo in pobudo vzelo v obravnavo še pred izčrpanjem. Pa je ta večina Ustavnega sodišča skoraj nikoli ne.” Izjemo pa je napravila – in pobudo kar neposredno sprejela – v tem primeru, ki je po prepričanju Jakliča od vseh potencialnih primerov za takšen sprejem daleč najmanj utemeljen.

Pravni interes ni bil izkazan
Pobudnik ustavne presoje ni izkazal pravnega interesa, saj po navedbah Jakliča z ničemer ni pojasnil, kaj konkretno v njegovem primeru je onemogočeno zaradi obstoja izpodbijanega Odloka (ali ne more obiskati partnerja, partnerke ali otroka). Glede svojega primera je navedel le, da ima stalno prebivališče v enem izmed manjših mest, vozi pa se v službo v Ljubljano. Jaklič poudarja, da to ne predstavlja utemeljitve njegovega pravnega interesa, saj Odlok ravno predvideva izjemo za prehod občinskih meja v primeru voženj na delo. “Pobudnik pa ne pojasni, kaj konkretno drugega v njegovem življenju izpodbijani Odlok onemogoča.”

“Do sedaj je Ustavno sodišče vselej zahtevalo, da je pobudnik podrobno in konkretno ne le pojasnil, temveč s priloženimi dokazi tudi dokazal poseg v zatrjevano pravico, kot se ta dejansko izvršuje v pobudnikovem resničnem življenju. V nasprotnem primeru – če to ni bilo pojasnjeno – je vlogo vselej zavrglo,” poudarja Jaklič. “Zakaj je tu ravnalo drugače, večina kljub soočenju s tem argumentom ni pojasnila.” Namesto tega je večina v obrazložitvi sklepa dala vedeti, da Odlok posega v osebno svobodo vseh oseb na območju Republike Slovenije, saj vsebuje splošno prepoved gibanja izven občine stalnega bivališča in je kršitev opredeljena kot prekršek, za katerega je predpisana tudi globa.

Vsakdo nima pravnega interesa samo zato, ker se predpis nanaša na vse
Jaklič poudarja, da to seveda ne izkaže pravnega interesa konkretnega pobudnika. “Nikoli do sedaj abstraktno opisovanje prisilnega predpisa, ki se nanaša na vse (praktično vsi prisilni predpisi, bodisi kazenski, prekrškovni ali kateri drugi, se nanašajo splošno na vse državljanke in državljane), samo po sebi seveda ni zadoščalo za priznanje pravnega interesa. Tako je jasno, da tudi v tem primeru ne drži, da ima kar vsak državljan pravni interes samo zato, ker se predpis nanaša na vse. Predpis npr. nesporno ne posega v pravice tistih, ki se npr. iz občine v občino nimajo namena premikati, ali pa takih, ki se zaradi okoliščin svojega primera že do sedaj niso.” Po besedah Jakliča Odlok ne posega v pravice tistih, ki sodijo v eno od številnih izjem prehoda preko občinskih meja; tudi v takih primerih ni pravnega interesa.

Ustavno sodišče izbira privilegirane stranke in diskriminira ostale?
Edino konkretno okoliščino, ki jo je navedel pobudnik v prid svojega pravnega interesa, je bila navedena očitno napačno, saj vožnja v službo preko meja občine z Odlokom ni prepovedana. “Zakaj je torej kljub popolnemu umanjkanju drugih konkretnih okoliščin njegovega življenjskega primera, ki bi morda lahko utemeljile pravni interes v tem primeru, večina kljub temu pobudniku priznala pravni interes, ostaja neodgovorjena skrivnost.” Jaklič poudarja, da takšno postopanje vzpostavlja občutek, da si Ustavno sodišče v nasprotju z zakonom in ustavno zapovedjo enake obravnave izbira privilegirane stranke.

“Kaj bi lahko bil razlog za neenako obravnavo, prepuščam presoji državljank in državljanov, v prvi vrsti tistim od njih, ki so jim človekove pravice v resnici kršene v njihovih konkretnih življenjskih situacijah in to v svojih vlogah s konkretnimi navedbami in dokazi podrobno izkažejo, pa jim ta ista večina skoraj vselej z zavrženjem zapre vrata in jih najprej usmeri po poti izčrpanja vseh pravnih sredstev.” V ločenem mnenje Jaklič izpostavlja, da če ima razlog za razlikovanje karkoli opraviti s politično visoko napeto vsebino te zadeve (v nasprotju z zadevami ostalih), takšno razlikovanje lahko predstavlja celo privilegiranje diskriminatorne narave, kar bi bilo samo po sebi huda kršitev človekovih pravic.

Morda pobudnik ne pozna izjeme Odloka
Po prepričanju Jakliča iz te zagate prav nič ne pomaga niti splošna navedba iz obrazložitve večine, ko slednja zaključi, da je kljub dejstvu, da pobudnik tudi ni izkazal kaznovanosti za prekršek, pravni interes vseeno podan zato, ker bi ob prehodu občinske meje sicer tvegal, da bi s tem storil prekršek in bil kaznovan z globo. “To namreč z argumentom iz prejšnjih odstavkov nima opraviti prav nič. Dejstvo namreč ostaja, da pobudnik ni navedel prav ničesar o tem, zakaj je v njegovem konkretnem življenjskem primeru kršena človekova pravica. Nasprotno, glede svoje edine konkretne navedbe pobudnik očitno napačno zatrdi, da je njegov pravni interes izpolnjen zato, ker se vozi v službo v Ljubljano, kar kvečjemu lahko napelje na sklep, da morda ne pozna izjeme Odloka, ki tega ne prepoveduje. Prav tako pa ne more veljati, da je pravni interes za neposredni sprejem pobude v obravnavo izpolnjen že zgolj s tem, da pobudniku grozi prisilni predpis, ki določa sankcijo (v tem primeru globo),” je jasen Jaklič in ob tem dodaja, da za sprejem mora biti primer izjemen še v kakšnem drugem vidiku.

Sistem, po katerem je mogoče vložiti neposredno pobudo, namreč ni vzdržen, če naj temelji izključno na nosilnem razlogu, da se za to, da bi prišel do presoje, od pobudnika ne more pričakovati, da bo kršil predpis, poudarja Jaklič. “Skoraj vsak člen prekrškovnih in kazenskih predpisov v državi bi bilo naenkrat mogoče izpodbijati neposredno pred Ustavnim sodiščem in ne bi bilo več treba po poti rednih sodišč oziroma izčrpanja vseh pravnih sredstev v konkretnih sporih. Tudi v neskončni množici vseh teh ostalih primerov grozita kršitev in sankcija, in to ne zgolj globa. Navedeni nosilni razlog kot izključna podlaga sprejema pobude v obravnavo torej očitno ne vzdrži in bi privedel do popolne poplave primerov na Ustavnem sodišču (kdorkoli bi želel presojo, bi lahko vložil pobudo in Ustavno sodišče bi jo moralo sprejeti), tako da to ne bi moglo več učinkovito delovati, kar bi imelo za posledico izničenje varstva človekovih pravic v državi.” V zvezi z opisanim je Jaklič izrazil skrb, da bo ob tako neprecedenčno širokem odpiranju vrat neposrednim pobudam za izpodbijanje ukrepov, povezanih s COVID-19, Ustavno sodišče povzročilo poplavo primerov na tem enem samem in najvišjem sodišču.

Ustavno sodišče s tem že povzročilo škodo varstvu človekovih pravic v vseh ostalih primerih, ki kličejo po presoji
Število vloženih pobud je v roku enega tedna (do četrtka, 23. 4.) poskočilo iz ene na kar 75 novo vloženih tovrstnih zadev. “Česa takega še nismo videli. V želji, da bi za vsako ceno samo vzelo v obravnavo ta politično nabiti primer, v katerem pobudnik ni izkazal niti ene konkretne okoliščine posega in ki bi ga Ustavno sodišče ob kaki drugi konstelaciji v državi v trenutku zavrglo, je Ustavno sodišče s tem že povzročilo škodo varstvu človekovih pravic v vseh ostalih primerih, kjer pa dokazano gre za konkretne posege, ki kličejo po presoji in jo že dolgo, predolgo čakajo. Nekateri npr. tako dolgo, da bodo pred tem že prestali (potencialno protiustavno dosojeno) zaporno kazen, s čimer bo njihova človekova pravica za vselej ostala neuresničena,” kritično poudarja Jaklič.

Ustavno sodišče bi moralo po prepričanju Jakliča učinkovito varstvo nuditi tudi v primerih, povezanih z ukrepi COVID-19. Le po drugi poti, poudarja. “Namesto da je z nekritičnim sprejemom odprlo vrata na tem enem samem, najvišjem sodišču, bi Ustavno sodišče moralo takšno pobudo zavreči in pritožnika, tako kot v stotinah drugih, z vidika pravnega interesa celo bistveno bolj konkretiziranih primerih, napotiti na redno pot izpodbijanja ukrepov prek rednih sodišč. Na ta način bi se število vlog zožilo na tiste, v katerih dejansko, in ne samo teoretično in hipotetično, prihaja do potencialnega posega v pravice (prekršek z globo), obenem pa bi se ti primeri bolj razpršili po pristojnih sodiščih.”

Odlok je začasen in ne trajen
Jaklič v delno odklonilnem ločenem mnenju poudarja, da je glasoval proti zadržanju, saj ne drži, da naj bi bil izpodbijani Odlok trajen. “Ne le, da že naslov Odloka sam vsebuje besedico “začasni”, ampak je tudi Vlada v odgovoru na pobudo posebej obrazložila, da gre za začasne ukrepe, katerih trajanje je omejeno izključno na obdobje zdravstvene krize in v obsegu, ki ga ta v nekem trenutku dejansko še zahteva. Preverjanje na strokovni in vladni ravni naj bi potekalo vsakodnevno, prav tako obveščanje državljank in državljanov prek rednih tiskovnih konferenc in izjav za javnost strokovne skupine in predstavnikov Vlade. Od tod tudi redno prilagajanje in spreminjanje predpisov.” Jaklič je prepričan, da vladi in strokovnim skupinam ni mogoče očitati intenzivnosti ukvarjanja z vprašanjem, kakšno je stanje iz dneva v dan in kakšne ukrepe oziroma njihove spremembe potrebujemo glede na potek spopadanja z epidemijo.

Avtorica Hana Murn, več lahko preberete tukaj.