Ko slišite besedno zvezo »predsednik države« ali »predsednik vlade« vam je jasno, da gre za nekoga, ki je demokratično izvoljen na splošnih demokratičnih volitvah države, ali je z demokratičnim glasovanjem z večino glasov izbran v nacionalnem parlamentu. Do tu vse v redu. Ko pa slišite besedo »diktator« seveda takoj pomislite na nekaj nedemokratičnega, po možnosti nasilnega, na nekaj kar pomeni, da si je nekdo oblast prisvojil, lahko z nasiljem ali brez njega, vsekakor pa »diktator« ni bil izvoljen na splošnih volitvah države ali ni bil z večino izbran v nacionalnem parlamentu. Tako naj bi bilo po nekih splošnih demokratičnih pravilih.

Toda, ko standarde o tem, kdo je »diktator« in kdo »demokratično izvoljen predsednik«, postavljajo novinarski »piškotarji« (njihovo vlogo je 17. 10. 2014 v  Financah 202/2014 odlično opisal dr. Blaž Vodopivec) nastane popolna zmeda. Poglejmo nekaj primerov.

Junija 2010 je takratni predsednik države Danilo Türk z gospodarsko delegacijo obiskal Azerbajdžan. Junija 2011 pa je njihov predsednik Alijev, na povabilo takratnega predsednika države Danila Türka, obiskal Slovenijo. Januarja 2013 je predsednik vlade Janez Janša, z gospodarsko delegacijo, obiskal Azerbajdžan. Nič posebnega bi rekli. Dobri politično gospodarski odnosi med državama, bi se lahko glasila ocena. Toda ali je tako tudi v naših »piškotarskih« medijih? Ne ni. Naši mediji prikrajajo resnico dnevno političnim potrebam. Za potrebe tega prispevka sem pregledal poročanje Dela in Dnevnika o teh obiskih. In kakšni so rezultati? Pojdimo po vrsti.

Prihod predsednika vlade in delegacije na mednarodno letalisce Gejdar Alijev; letalisce, BAKU

Obisk Alijeva pri Türku in Janši
Delo
je o obisku Danila Turka v Azerbajdžanu leta 2010 verjetno poročalo, a z Googlom si nisem mogel kaj dosti pomagati. Je pa Delo 10. 06. 2011 poročalo o obisku Alijeva v Sloveniji in o njegovem sprejemu pri Danilu Türku. Nič o kratenju človekovih pravic v Azerbajdžanu, nič o zatiranju tamkajšnje opoziciji, nič o domnevno najbolj skorumpiranemu predsedniku Alijevu. Zato pa je Delo 16. 01. 2013 (čas obiska Janše v Azerbajdžanu) poročalo o Alijevu, kot o najbolj skorumpiranemu politiku na svetu, ki ga je Janša obiskal. Prav tako je Delo 16. 01. 2013 Alijevo (njihov predsednik) vladavino označilo kot totalitarno, ki krši človekove pravice in zatira opozicijo. Delo je 15. 01. 2013 prav tako poročalo o korupciji in kratenju človekovih pravic na vsakem koraku v Azerbajdžanu. Kako je torej to mogoče Alijev je enkrat najboljši predsednik Azerbajdžana, kmalu za tem pa najhujši skorumpiranec in diktator? In kaj se je spremenilo v dobrih dveh letih? V Azerbajdžanu in pri Alijevu nič. Se je pa spremenilo pri nas. Prvič je bil njegov sogovornik Danilo Türk, drugič pa Janez Janša.

Poglejmo še DnevnikDnevnik je 08. 11. 2009 poročal o obisku Danila Türkra v Azerbajdžanu in Kazahstanu. Nič o kratenju človekovih pravic v Azerbajdžanu, nič o zatiranju tamkajšnje opoziciji, nič o domnevno najbolj skorumpiranemu predsedniku Alijevu. Dnevnik je 10. 11. 2009  poročal o Azerbajdžanu in njegovi prestolnici Baku, ki naj bi bila  najhitreje razvijajoča  se prestolnica, ter o srečanju Türka z Alijevom. Dnevnik je 08. 06. 2011 poročal o tem, da je Alijev obiskal Slovenijo na povabilo Türka. Nič o kratenju človekovih pravic v Azerbajdžanu, nič o zatiranju tamkajšnje opozicije, nič o domnevno najbolj skorumpiranemu predsedniku Alijevu. Veselo je bilo tudi pri Jankoviču dne 10. 06. 2011 ko je v Mestni hiši sprejel Alijeva.

Tudi v tem primeru nič o kratenju človekovih pravic v Azerbajdžanu, nič o zatiranju tamkajšnje opozicije, nič o domnevno najbolj skorumpiranemu predsedniku Alijevu. Zato pa je Dnevnik 18 .01. 2013 objavil celo gloso na račun Janševega obiska v Azerbajdžanu. V delegaciji z Janšo v Bakuju januarja tistega leta je bil tudi gospodarski minister Žerjav, ki se celo v Bakuju ni mogel izogniti vprašanj Dnevnika 16. 01. 2013 o kratenju človekovih pravic in nedemokratičnosti tamkajšnjega režima. Kako je torej to mogoče Alijev je enkrat najboljši predsednik Azerbajdžana, kmalu za tem pa najhujši skorumpiranec in diktator? In kaj se je spremenilo v dobrih dveh letih? V Azerbajdžanu in pri Alijevu nič. Se je pa spremenilo pri nas. Prvič je bil njegov sogovornik Danilo Türk, drugič pa Janez Janša. Pa pojdimo v precej kruto sedanjost. Nič se ni spremenilo pri naših novinarskih »piškotarjih« seveda.

Beograd in Ljubljana
Vladi Mira Cerarja in Marjana Šarca sta kar nekajkrat sestankovali na skupnih sejah obeh vlad v Beogradu, česar  nobena vlada Janeza Janše nikoli ni naredila. Tam je takrat na ravni predsednika države predsedoval »predsednik države« Aleksandar Vučić. Šarca je na obisk na Madžarsko, kot eden redkih, če ne edini predsednik vlade, povabil Viktor Orban. Šarec je na obisk tudi odšel. V vseh primerih so naši novinarski »piškotarji« poročali o »predsedniku Srbije« ali »predsedniku vlade« Madžarske. Toda glej ga zlomka. Pred slabim mesecem so na videokonferenci sodelovali Viktor Orban, Aleksandar Vučić in Janez Janša (ne Cerar ali Šarec). Gre za istega predsednika Srbije in istega predsednika vlade Madžarske, drug sogovornik je le Janez Janša. In kako poročajo naši novinarski »piškotarji«. Seveda poročajo o sestankovanju treh »diktatorjev« (vsebina večinskega poročanja »piškotarskih novinarjev«.

Kakšna je torej dejanska razlika med »demokratično izvoljenimi« predsedniki in »diktatorji«? V pravem smislu besede zelo velika. »Demokratično izvoljeni predsedniki« vlad in držav so tisti, ki so izvoljeni na demokratičnih volitvah. »Diktatorji« pa so tisti, ki si oblast največkrat s silo (vojska) prisvojijo brez volitev. Ker pa pri nas kriterije postavljajo novinarski »piškotarji« je stvar popolnoma prilagodljiva. Zlasti je odvisna od tega, kdo je na oblasti v Sloveniji. Če so v Sloveniji na oblasti levi politični veljaki (Türk, Cerar, Šarec), potem sta Vučić in Orban »predsednika države ali vlade«, če pa je v Sloveniji na oblasti Janša, sta ta ista Vučić in Orban »diktatorja«. To da sta na splošnih in demokratičnih volitvah zmagala, lahko tudi z ustavno večino, na to seveda nima nobenega vpliva.

dr. Vinko Gorenak