Pretekli torek smo v Državnem zboru lahko spremljali interpelacijo o delu in odgovornosti notranjega ministra Boštjana Poklukarja. Večina ljudi ob tem reče, zakaj naj bi to prerekanje opozicije in koalicije sploh gledal, bogu kradejo čas, nam pa denar. Ali pa zakaj je opozicija interpelacijo sploh vložila, saj nima dovolj glasov za razrešitev, koz dokaz temu pa navedejo podatek, da je bilo v samostojni Sloveniji do sedaj kakih 60 interpelacij a uspele so le tri ali štiri. Toda temu ni čisto tako.
Interpelacija je politično orodje opozicije s katerim skuša javnost, manj koalicijo, prepričati, da minister krši zakon ali ustavo, na nas volilcih pa je, da ocenimo kdo ima prav in kdo ne, ter v skladu s tem sprejmemo odločitev koga bomo v bodoče volili in koga ne. To je bistvo, nianse pa so seveda tudi, a le prepoznati jih moramo.
Interpelacijo zoper Boštajana Poklukarja so podpisali poslanci opozicije, torej SDS in NSI, ter nekateri nepovezani poslanci, vsi ti so glasovali za razrešitev Poklukarja. Poslanci Svobode, so Poklukarja branili, dokazovali so, da je vse v redu. Poslanci Levice in SD pa so hinavsko govorili o napakah pri delu Poklukarja, naštevali so kaj vse ni v redu, celo povedali so, da Poklukarja ne podpirajo in še kaj.
Toda taka retorika je seveda namenjena zadovoljevanju njihovih volilcev, ki svoje izbrance hvalijo, kako so dobri, da lumparij ministra ne podpirajo in še kaj. To pa je seveda navadno zavajanje in »nateg« njihovih volilcev, saj so se poslanci Levice in SDS pri glasovanju vzdržali in niso glasovali za razrešitev ministra in rezultat je bil jasen 29 poslancev je bilo za razrešitev Poklukarja, 35 pa proti. Teoretično bi se lahko vzdržali tudi poslanci Svobode in rezultat bi lahko bil 29 za razrešitev in nič proti razrešitvi. Vzdržanost poslancev Levice in SD, torej ne pomeni glasovanja proti Poklukarju ampak podporo njemu, saj mora biti za razrešitev 46 poslancev, sicer minister ostaja minister in prav to se je tudi zgodilo.
Je pa pri vsem tem cirkusu, kot bi rekli preprosti ljudje, pomemben odnos ministra do obtožb opozicije, ter seveda dejstvo, da za vsakim poslancem dejansko stojijo njegovi volilci, minister pa lahko postane kdorkoli. Dolžnost zlasti ministra je torej, da se do poslancev obnaša spoštljivo ne glede na vsebino obtožb, ki morajo biti povedane tudi spoštljivo. Včasih je to težko, sam sem leta 2013, ko sem v vlogi notranjega ministra, prav tako doživel interpelacijo, to strogo spoštoval, tudi ko mi je poslanec Gašpar Gašpar Mišić (priimek kaže, da ni slovenskega rodu) očital, da sem največja sramota slovenskega naroda. Reagiral sem mirno in dejal, da jaz njega pač ne bom žalil, ker to ni v moji naravi. No, na zadnji interpelaciji zoper ministra Boštjana Poklukarja ni bilo tako, minister je nekatere poslance opozicije celo žalil in se jim posmehoval, tako da ga je morala opozoriti celo podpredsednica DZ.
Avtor: dr. Vinko Gorenak
