Mlajši niti ne vedo, da smo nekoč poznali le eno televizijo, to je bila TV Ljubljana. Tisti, ki smo živeli bližje meji s Hrvaško, pa smo z veliko truda, lahko spremljali tudi TV Zagreb. Danes je vse drugače. V naše domove prihaja na stotine televizijskih signalov in verjetno ga ni junaka, ki bi jih znal našteti, kaj šele spremljati. Toda za potrebe tega prispevka se osredotočimo na domače TV programe. Na desetine lokalnih TV programov lahko spremljamo, na nacionalni ravni pa le nekaj njih. Večina med njimi je v privatnem lastništvu, zato uredniško politiko teh televizij določajo pač lastniki. In s tem ni nič narobe. Tak primer so POP TV, Kanal A, Planet TV, Nova24TV, morda še katera TV.
Za razliko od privatnih televizij pa imamo, tako kot druge države, tudi javno televizijo, to je TV Ljubljana s svojimi tremi programi. In zakaj je javna televizija v drugačnem položaju, kot so privatne televizije? Zato ker se privatne televizije financirajo same, zlasti s pomočjo oglasov, javno televizijo, v našem primeru TV Ljubljana, pa z obveznim in zakonsko določenim prispevkom plačujemo vsi državljani. In prav v tem pogledu, bi se morala javna televizija razlikovati od privatnih televizij. Privatnim televizijam je dovoljeno praktično vse, tudi strankarsko navijanje, saj so v privatni lasti. Javna televizija pa je v drugačnem položaju, ker jo plačujemo vsi državljani, zato bi morala služiti vsem. Toda temu žal ni tako.
Vladajoča koalicija »Golobnjaka« je v tem mandatu sprejela zakon s pomočjo katerega je javno televizijo spremenila v svoje strankarsko trobilo. Pri tem ji asistira Ustavno sodišče, ki po več kot dveh letih ni odločilo ali je zakon ustaven ali ne. Zavedajo se da zakon ni ustaven in zato ne odločijo. Prav zato so vse bolj legitimni pozivi tistih, ki ne želijo plačevati obveznega zakonsko določenega prispevka za javno televizijo. Tudi zato se lahko strinjam s tistimi, ki TV Ljubljana imenujejo Golobovo trobilo.
Avtor: dr. Vinko Gorenak
