Šef »Golobnjaka« Robert Golob je do sedaj zamenjal že več kot polovico ministrov. Minister sem bil leta 2012 – 2013 tudi sam, takrat notranji minister. Preprosti ljudje pa se sprašujejo kako lahko nekdo postane minister, nanj pogosto gledajo, kot na nekaj nadnaravnega, češ minister pač ne more postati kdorkoli.
To zelo pogosto ne drži. Ministrska funkcija je politična funkcija. Politično gledano, pa lahko kdorkoli postane minister, za karkoli. Ne boste verjeli, tudi izobrazbenega pogoja ni. To velja tudi za poslance.
Pred mnogimi leti me je presenetil moj sin kot osnovnošolec. V rokah je držal neko brošuro in ob odločanju za srednjo šolo je dejal. Jaz bom pa poslanec. Seveda sem ga začudeno pogledal, on pa mi je pokazal podatek v brošuri, kjer je pisalo, da za poklic poslanca izobrazba, ni potrebna. To drži, enako pa velja za ministra. Minister lahko torej postane kdorkoli. Kakšna pa je praksa?
Z gotovostjo lahko rečem, da ministri postajajo tisti, ki to želijo in ne tisti, ki bi bili najbolj sposobni za opravljanje te pomembne funkcije. Sam nisem nobena izjema. Ko sem leta 2012 postal notranji minister, sem to postal slej kot prej zato, ker sem pred poslanskim mandatom skoraj 30 let delal v policiji.
To se dogaja tudi danes. Golob je zamenjal že pol ministrov. In kdo so postali njihovi nasledniki. Praviloma poslanci njegove stranke ali koalicijskih strank, ki so imeli vsaj nekaj malega skupnega z resorji, ki naj bi jih vodili. Toda ali je to dobro ali ne? Najbrž ne, ministri bi morali postajati ljudje z veliko integritete, ki so premoženjsko preskrbljeni, sploh pa neodvisni od ministrskega položaja.
Bivša ministrica Andreja Katič je menda dejala: Kaj mi boste pa sedaj zrihtali? Taka vprašanja kažejo na skrajno negativno kadrovsko selekcijo za najvišje položaje v državi.
Avtor: dr. Vinko Gorenak
