Ko me je takratni notranji minister Igor Bavčar, leta 1992, poslal v Koper, in imenoval za tamkajšnjega šefa regijske policije, sem imel problem. Seveda gre za narodnostno mešano območje, kjer je poleg slovenščine, uraden jezik tudi italijanščina, ki pa je nisem obvladal, točneje znam le nekaj italijanskih besed.
Toda pomembno je, da sem se tega zavedal in takoj poskrbel za spoštovanje določil ustave na tem območju. Nisem še niti dobro sedel v tisti policijski šefovski fotelj, ko me je že poklicala tajnica in povedala, da z menoj želi govoriti prevajalka. Vljudno se mi je predstavila in povedala, da je tam zadolžena za prevajanje iz slovenskega v italijanski jezik in obratno. Kar oddahnil sem si in od takrat naprej me je vedno spremljala na dogodkih, na katerih sem imel kakršenkoli javni nastop. Seveda je mojo slovenščino prevajala v italijanščino, pa tudi obratno, če sem imel sogovornika, ki je z vso pravico na narodnostno mešenem območju govoril italijansko.
O tem niti pisal nebi, če me na to ne bi spomnil sam ljubljanski šerif Zoran Janković. Novinarjem je jasno povedal, da italijansko ne govori, zato se je postavilo logično vprašanje, kako je na narodnostno mešanem območju, kjer je poleg slovenščine, obvezen uraden jezik tudi italijanščina, lahko opravil poročni obred. Janković bi poročni obred Roberta Goloba moral voditi v slovenščini in italijanščini, tako zapoveduje naša ustava, a tega očitno ni storil. Dejstvo je torej, da to ni motilo nikogar, tudi Roberta Goloba ne.
Pa smo tam, če sem jaz leta 1992, ko je veljala ista ustava naše države, dosledno skrbel zato, da so mojo slovenščino, na uradnih dogodkih prevajali v italijanščino, bi to moral storiti tudi Zoran Janković, sploh pa bi to moral zahtevati Robert Golob.
Avtor: dr. Vinko Gorenak
