Slovenska zgodovina je kar pestra z vidika zbiranja in protestiranja ljudi. To obliko izražanja ljudske volje smo poznali že za časa Avstro ogrske monarhije, pa tudi v času Kraljevine Jugoslavije, nato so protesti v času socializma in komunizma nekako potihnili, a ne povsem. V Celju smo bili leta 1987 tako priča res masovnemu protestu delavcev, ki so protestirali proti zaprtju tovarne LIK Savinja Celje, tovarna je stala na prostoru kjer je danes nakupovalno središče Citycenter Celje. Konec 80. in začetku 90. let prejšnjega stoletja smo bili priča masovnim protestom za izpustitev četverice Janša, Tasič, Borštner in Zavrl iz vojaškega zapora, slednji je bil le obtožen ne pa tudi zaprt. To so bili hkrati protesti za osamosvojitev Slovenije in njeno demokratizacijo. V sodobni Sloveniji je mirno zbiranje in protestiranje ljudi ustavno zajamčeno, zato je tudi logično da je protestov vseh vrst relativno veliko. Toda poglejmo si nekatere zelo pomembne razlike med protesti.
V novejši zgodovini samostojne Slovenije, mirne in domoljubne proteste običajno organizirajo desne politične stranke ali skupine. Značilnost teh protestov je ta, da so v skladu z zakonom prijavljeni, znan je organizator, ki skrbi za red, znani so govorniki, miroljubni udeleženci pa običajno pojejo domoljubne pesmi in masovno vihrajo s slovenskimi zastavami. Taki so bili na primer protesti pred sodiščem v Ljubljani v zadevi Patria, taki so protesti, ki jih organizira Pavel Rupar z upokojenci ali pa Aleš Primc, taki so običajno protesti, ki jih organizirajo SDS, NSI ali SLS.
Nasprotje mirnim protestom so seveda nasilni protesti. Značilnost teh je zlasti nasilje, pa tudi spontanost in neprijavljenost takih protestov. Običajno je tako, da organizatorji niso znani, da na protest pozivajo preko družbenih omrežij in podobno. Nasilne oblike protestov, so pri nas zlasti tiste, ki jih organizirajo taki ali drugačni levičarji, ki pozivajo k nasilju, rušenju oblasti in podobno. Prvi taki protesti so se pojavili leta 2012/2013 nato pa šele 2020/2022. Že časovna opredelitev teh protestov nam pove vse, organizirani so takrat, ko je na oblasti tako imenovana desnosredinska vlada z Janezom Janšo na čelu.
Še kako dobro se spomnim nasilnih protestov leta 2012/2013, saj sem bil takrat notranji minister. Ves srd nasilnih levičarjev je bil usmerjen v rušenje Janševe vlade. Podobno se je zgodilo leta 2020/2022 ko je prav tako prišlo do nasilnih protestov levičarjev. Še najbolj masovni nasilni protesti levičarjev pa so bili med 03. in 05. 10. 2021 ko je v Ljubljani in na Brdu pri Kranju potekalo srečanje predsednikov držav in vlad članic EU in Zahodnega Balkana. Ne smemo pa pozabiti na nasilne proteste levičarjev leta 2020, ki so se pojavili še preden se je oblikovala tretja Janševa vlada.
Če poenostavim, pa bi mnoge proteste sedanjega časa lahko označil za maškarado in sploh ne za proteste. Leta 2012 so tako v Ljubljani protestirali proti Zoranu Jankoviču, razvili pa so transparent z napisom:« Zoki – baraba – radi te imamo«. Nekaj podobnega se dogaja tudi sedaj, ko po Ljubljani protestirajo prav tako zoper Zorana Jankoviča, ki je s pismom podprl srbskega diktatorja Vučiča. Protestniki zahtevajo opravičilo Jankoviča nikomur pa ne pade na pamet, da bi Jankoviča pozval k odstopu. Zato take proteste imenujem maškarada in ne protesti.
Avtor: dr. Vinko Gorenak
