Dva dni sem pozorno poslušal DZ RS o proračunih za 2020 in 2021. Z največjim zanimanjem sem poslušal razprave o pokojninah, ker jo tudi sam prejemam. Tu se bom zadržal. Pokojninsko vprašanje je res težko, vendar imamo za to »najboljše strokovnjake« v Vladi RS z okolico (morebitne bodoče Vlade Republike Greznice), najboljše od vseh najboljših strokovnjakov na tem svetu z okolico. Zato je moj možganski izcedek morda vreden retardiranega psihopata z odprtega oddelka. Upokojenci smo dovolj prispevali v SFRJ in v RS, da sedaj večina za nagrado uživa revščino. Večino politikov ni sram. Nasprotno se celo obnašajo, češ, kaj nam pa morete. Upokojenci smo večinoma delali 40 let, nekateri celo več, da so izpolnili starostni »bonus«.
Plačevali smo samoprispevke za šole, vrtce, domove za starejše, ceste, republiške prispevke in enake v podjetjih za socialna stanovanja, ki stojijo še danes. Vse od neto plače. Danes smo priča nekim dodatkom k pokojninam za izjemne (politične), športne in kulturne dosežke, za partizanska leta, z dedovanjem na partnerje in celo otroke.
Tipični sovjetsko-boljševistični sistem, ki je plačeval vsak mesec do smrti posebno rento za enkratna dejanja političnim herojem, herojem dela in zaslužnim športnikom. Za take zasluge se v prisebnih državah podeli medaljo in morda izjemoma enkratno denarno nagrado. Pri nas velja načelo socialističnega dednega fevdalizma »po meri človeka.« Privilegiji so bili ukinjeni, a kaj, ko je Tonin »pomotoma« pritisnil napačno tipko in renta se je povrnila tistim, ki že tako imajo dostojne pokojnine. Tonin bi lahko takoj zaradi pomote zahteval ponovno glasovanje, a so ga »glasilke« izdale. Sramota za 6,5 evra višje pokojnine za vse po vrsti po načelu uravnilovke. Kakšen poduk v DZ RS iz nauka o človeku smo doživeli z argumentom, da imamo vsi upokojenci enake želodce. Tudi ko smo delali 40 let in eni 27 let za polno delovno dobo, smo imeli enake želodce. Jaz se strinjam, da bomo vsi enaki. Torej vsi moški svoj ponos enako dolg, sicer ga je treba »doštukati« ali odsekati. Le to se še ne ve, kdo bo za mero po posebnem zakonu, sprejetem po hitrem postopku v DZ RS. Isto velja za velikost modrcev.
Sprejeti je treba neki začasni ukrep za gašenje požara in hkrati začeti pripravljati dolgoročno rešitev. Ločiti je treba pokojnine iz pokojninskega sklada in morebitne socialne dodatke iz malhe drugega ministrstva, verjeto za družino itd. Ker smo upokojenci že zadnja leta žrtvovali, bomo verjetno še sedaj to pripravljeni storiti. Zato bi bila potrebna najprej delitev na tisti, ki so delali polno dobo ali so se morali invalidsko upokojiti v en žakelj in na primer z gospo 27 in podobnimi v v drugega. Upoštevati je treba vložke in temu ustrezno pokojninske izložke. Drugo pa je solidarnost upokojencev z višjimi pokojninami za pomoč tistim, ki so na robu preživetja. Ko so šli v pokoj, so dobili 81% od osemnajst najboljših plač, danes domnevno po zaslugi ministrskega »jokera« 57%. Torej tudi tem nekaj pripada zaradi razlike, ker so vlagali enako kot upokojenci 81. Staviti grem, da bi se tisti z več denarja na mesec začasno odpovedali višjim dodatkom k pokojnini za revnejše. Prav tako bi lahko se lahko upokojenci s privilegiranimi dodatki k pokojnini teh bonusov odpovedali sami, da ne bo potreben zopet nov zakon o črtanju »sovjetsko-slovenskega« privilegija.
Pa čeprav to ne bo njihova intimna opcija. Bo pa odmevna poteza, vredna za Guinnessovo knjigo rekordov. Zavarovalniško pokojninska Bratovska skladnica je bila v gnili Kraljevini SHS najmočnejša. Ta je vse prispevke s pametno poslovno politiko oplemenitila, da je lahko vlagala v dobičkonosne gradnje, gradnjo socialnih stanovanj z nizko najemnino za svoje komitente, redno izplačevala pokojnine, skrbela za poplačilo zdravstvenih storitev ipd. SFRJ je pokojninski denar zafrčkala, da so ga morali črpati iz rednih prispevkov delavcev. To se verjetno pozna še danes, ker tudi naš denar v SFRJ ni bil označen oziroma viden, ker je enostavno izpuhtel in danes ni oplemeniten z dodano vrednostjo. In tak na razpolago. Bog je pravično razdelil pamet. Vsak misli, da jo ima zadosti, če ne celo preveč.
Aleš Guček, Ljubljana
Članek je dosegljiv tukaj.
