Lov na celotno protestno izjavo 30 sodnikov kazenskega, specializiranega in preiskovalnega oddelka na medijske izjave okrožnega sodnika svetnika Zvjezdana Radonjića se je končala z zavrnilno odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani informacijskemu pooblaščencu, na katerega smo se obrnili kot medij.
»Okrožno sodišče v Ljubljani ne razpolaga s podpisano izjavo kazenskih sodnikov Okrožnega sodišča v Ljubljani, objavljene na spletnih straneh Okrožnega sodišča v Ljubljani. Sodniki (kot izhaja iz naslova objave, kazenskega, specializiranega in preiskovalnega oddelka) so povsem samostojno sprejeli osebno odločitev za podajo skupne izjave ter obliko in način objave le-te. Okrožno sodišče v Ljubljeni kot organ je le objavil (tehnična pomoč) posredovano izjavo na spletnih straneh in tako razpolaga le z objavljeno verzijo izjave, ki je dostopna vsem,« je med drugim zapisala Beti Potparić, uradna oseba po ZDIJZ omenjena sodišča. Pod črto, ker sodišče ne razpolaga z zahtevanim dokumentom, se zahteva zavrne ali po domače povedano, ker protestna izjava s podpisi 30 sodnikov ne obstaja (!), nam je ne morejo posredovati. Posledično tudi podpisnikov sodnikov ni. Kdo je torej izjavo poslal medijem? Je bila to solo akcija predsednika sodišča Marjana Pogačnika?
Vrhovni sodnik Jan Zobec je na portalu IUS-INFO zadevo s sodniki, ki pravijo, da se ne bojijo nikogar, hkrati pa se nočejo javno predstaviti, kdo so, zapisal:
Bralec naj razmisli »tudi o resnosti in verodostojnosti njihove spontane in simultane izjave, da »[p]ri izvrševanju sodniške funkcije nis[m]o deležni nobenih nedovoljenih pritiskov ali poskusov kakršnegakoli nedopustnega discipliniranja ali diskreditacij s strani nosilcev sodne uprave (vodstvo sodišča), vodij oddelkov ali kogarkoli drugega«. Prav tako naj ne izgubi izpred oči dejstva, da se ti sodniki, ki ne poznajo strahu in na katere, kot spontano izjavljajo, nihče ne izvaja pritiskov, javnosti, ki jo nagovarjajo, bojijo povedati kdo so. Nadalje naj se bralec vpraša, od kod tem brez-strašnim sodnikom, katerih (po mojem strogo osebnem mnenju) strahopetno skrivanje za zaveso anonimnosti v moralnem smislu prav v ničemer ne presega ovaduške anonimke, potreba, da javno povedo nekaj, kar naj bi bilo za vsakega od sodnikov normalno in samoumevno – kot je za pilota normalno in samoumevno, da v kokpit vstopi trezen in spočit. Sam nisem nikoli čutil potrebe, da bi javno in hkrati anonimno oznanjal, da nihče ne pritiska name. Na koncu naj bralec še oceni, ali zatekanje k takim izjavam ne pomeni kapitulacije. Izjave, kakršna je ta, namreč ne sodijo v polje razumnega, argumentiranega, dokazanega, temveč merijo na limbični možganski sistem, ki je odgovoren za emocionalne odzive.«
Prvotno objavljeno na demokracija.si .
