Upokojenci pod vlado LMŠ preživljajo težke čase. Vse manj jih zmore z borno pokojnino sestaviti začetek meseca s koncem.
V društvu Humanitarček so na Facebooku objavili novo zgodbo, ganljivo pripoved Roze.
To je njena zgodba. Objavljamo jo nelektorirano.
»Roza, z z in ne Roža. Skrajšano od Rozalije.
Rodila sem se tam, gor visoko na Štajerskem. Visoko na gmajni je stala naša domačija. Pri 16 sem ujagala moža. Bil je mestni človek, ugvantan, uštiman. Trgovec je bil, “železnina” se je reklo prodajalni. Zdaj takšnih ni več, vse so pokupili taveliki.
Selila sem se k njemu v mesto. Imel je veliko stanovanje direktno nad prodajalno, pa malo vrta pred hišo sredi mesta. Pomagala sem mu – v trgovini, doma sem prala, ga pedenala. Vedno sem si želela biti knjižničarka. Je rekel – Roza, za to bo še čaš. Zdaj najprej trgovina.
In je bila. Trgovina, trgovina, trgovina. Vijaki, šraufncigerji, pa vrtalke, one kovice, tiste kovice. Takrat so ljudje še gradili doma, si sami kaj poštimavali. Ni me kaj dosti veselilo, vedno sem bila bolj “umetniška dušca” so rekli mati. Pa sem zanosila. Trebuh je rasel, pa rasel. Mož se je veselil sina, jaz pa sem si želela hčerko. Takrat nam je že malo slabše šlo. Morala sem vseeno delati, kljub temu da sem se komaj valila po štengah. En večer sem zaklepala trgovino in začela hoditi po štengah v stanovanje. Led je bil, tema. Takrat sva že šparala na elektriki, da bi imela čimveč za otroka. Pa mi je spodrsnilo na ledu, padla sem direktno na trebuh. Samo mokro se je usulo iz mene. Klicala sem moža, dolgo, dolgo.
Zbudila sem se v bolnici. So mi rekli, da so me komaj rešili. Trebuh je še bil, ampak prazen. Baje je bil res sin. Dolgo sem bila v bolnici, imela sem zlomljena rebra, pa koleno. Mož je bil takrat sam. Vedno redkeje je hodil k meni na obisk, ko pa je – je smrdel po slivovici, po žganici.
Težka leta so sledila. On je sina iskal v žganici, jaz pa sem poskušala vsaj malo pomagati v železnini. Sina mu ninsem mogla več dati, čeprav sem se trudila To ni šlo, in tudi v železnini ni in ni šlo. Nisem naročila pravega materiala, pa je ostajal in so povpraševali po drugem. Ko sem naročila drugega, so hoteli tretjega. Moža skoraj ni bilo več dol. Kar sem prinesla domov, je pognal po grlu. Parkrat se je spozabil, je kaj razbil. Včasih je tudi vame kakšna kofetnica priletela. Enkrat mi je poparila en del vratu in lica. Ampak sem pobrisala kavo, žalosten mož je bil. Nikoli ni prebolel sina.
Umrl je na 60 rojstni dan, dva dni kasneje. Miličniki so rekli, da se je “razlil”. No, našli so ga z razbito lobanjo, ko je udaril ob pločnik. Poleg njega je ležala žganica. Dober mož je bil, še vedno ga pogrešam. Železnino sem morala zapret kaj kmalu. Nisem se več znašla.
Morala sem prodati njegovo stanovanje, preselila sem se dol v železnino. Tujci so ga kupili. Sem mislila, da bodo v njem živeli, mi kdaj pomagali. Kupili so tudi tisti mali vrtek. Pa so naredili skladišče. Leta jih že ni bilo. Gledam, kako še vedno visijo moje zavese, ampak so prašne. In kako tam notri ni nobenega, samo škatle. Vrtek pa je ena sama zel. A ga imajo zaklenjenega. Bi jim posadila rože, že samo zato, da bi jih jaz gledala, ali ljudje, ki gredo kdaj mimo.
Prodajalna je bila zame dovolj velika, ima majhno stranišče in delavski umivalnik. Kopam kar s škafom. Ne rabim veliko. Miloščine pa res ne maram, pa prosit tudi ne bom šlana socialno. Sem pa ja pošteno delala, da bi zdaj beračko igrala. Za kako jed imam plinski gorilnik, ki je ostal od prodajalne, sem si na njem pogrejem tudi vodo. Včasih paše dat noge v tople škaf. Ravno dovolj za mene. Samo pozimi, pozimi pa je mrzlo. Zato sem bila veliko v postelji. To sem edino vzela iz stanovanja zgoraj. Pomagal mi je ta novi lastnik. Nemec. Ugvantan sluzavec! Veliko odej imam, pa se pokrijem, pa zebe manj. Tudi s starimi gvanti se odenem. Če ne drugega imam sedaj vsaj čas brat, pa čeprav se nimam s kom pogovarjat o tem. Ampak kaj bo, ko me dokončno zapustijo oči? Mogoče pa kmalu zaspim, pravijo, da je najlepše če, zmrzneš. Menda ti je toplo.«
V društvu Humanitarček so pripisali:
»Rozo je bolj po pomoti kot ne našla gospa, ki je iskala njeno sosedo. Obvestila nas je o “mali ženički, ki ima oblečene 4 plašče in živi v prodajalni, zgleda bogo”. Ob prvem obisku nas je nagnala, tudi CSD. Tudi ob drugem, tretjem. Dolgo nam ni zaupala, potrebovali smo mesece, da smo ji pred vrata znosili hrano, pa radiator, etc. “ona ni boga, ona ne rabi miloščine!” Nemalokrat je kakšna zmečkana reklama priletela direktno proti nam… ampak 😉 Vedno nas je odslovila, ni želela pomoči. Šele ko smo ji v eni od akcij prinesli električno džezvo za kavo in vrečko s pletenjem, knjigami ter križankami, nas je ob naslednjem obisku spustila v stanovanje. Takrat je tehtala 46 kg pri skoraj 165cm, bila je podhranjena, z neurejeno zdravstveno terapijo in prebolevajoč obsežno pljučnico. Dovolila nam je, da smo jo odpeljali v bolnico – na sprednjem sedežu, seveda. Kot gospo.
Prijavljena je bila na istem naslovu vsa leta, saj je bila tam tudi prodajalna. A 22 let je živela v prodajalni brez pravih pogojev. Precej iznajdljivosti in izgovorov smo potrebovali, da smo jo “povabili” na tuš, na topla kosila. A ko ji en teden nismo “težili” zaradi logističnih težav, nas je pričakala pred prodajalno. Eee, takrat smo bili njeni in ona naša.
Uspelo nam je urediti dom, zdaj je najbolj srečna, ko v toplem dnevnem prostoru prebira knjige. In seveda vecer.com, saj rada pokomentira kakšno našo izjavo. Sedaj ima družbo… in sumimo, da tudi novo simpatijo. Še vedno pa se ne mroe otresti stare navade in spi pokrita z najmanj 5, 6 odejami.
Roza je naša najbolj aktivna promotorka #projektVida. Ona “kontrolira” izdelke, tudi našoo predsednico kar “narjuje”, če kaj ni vredu. No, zdaj doda še nasmeh. Recimo ko kateri od starostnikov malo postrani zašije očke na obeske za ključe. Čeprav ne smemo nikomur v domu povedati, da je bivša “železninarka”. Z vse njene nove prijatelje je – učiteljica, vdova.
Roza – tale zapisa bo zagotovo prišel nekako pod tvoje sokolje oko, čeprav ne maraš “iraneta”. A vidiš, da si carica? <3 Samo daj si že obuj v domu copate, da se ne bodo sestre tako jezile…«
Prvotno objavljeno na demokracija.si .
