Intervju, ki je pretresel Slovenijo – Sodnik Radonjić pri dr. Možini povsem odkrito: “Vse kaže, da je morila globoka država”

“Zvjezdana Radonjića poznam malo, pa vendar dovolj, da bi o njem lahko napisal knjigo,” pravi Vojti Karpan, novinar in pravnik. “On je človek treh dimenzij. Živi prejšnje, zdajšnje in prihodnje življenje, je posebnež, kot je dejal znani italijanski filozof Alberto Scapelli, znanost , znanje, vedenje, vsak človek veliko več ve, kot zna, in to je gospod Radonjič.” Tako so v prispevku z zanimivim sogovorcem v nedeljo zvečer napovedali intervju Jožeta Možine s sodnikom v ravzpitem primeru dr. Milka Noviča na prvem programu Televizije Slovenija, ki bi moral dokončno pretresti slovensko javnost do te mere, da bi imela dovolj tega, da aktualna slovenska politična oblast deluje kot podaljšek t.i. globoke države, ki se ne zadovolji več s krajo davkoplačevalskega denarja, temveč, tako sodnik Radonjić, odkrito in brez kazni preliva kri na ljubljanskih ulicah. Direktor Kemijskega inštituta Dr. Janko Jamnik je bil ena izmed njenih žrtev.

Kot pravi Vojti Karpan, Zvjezdanu Radonjiću kot sodniku ni tuj izraz, kot je strokovnost, pa poštenost, odkritost, “on vztraja, kdor vztraja, zmaga in na končni distanci je zmagovalec”. Povsem drugače ve o njem povedati Miha Konič, ki je v primeru Novič v ponovljenem sojenju na okrožnem sodišču zastopal pokojnikovo ženo. “Leta 2014 je mojemu klientu prepovedal dati zagovor in ga obsodil na zaporno kazen zapora, v sodnem spisu pa niapisal, da njegovemu zagovoru ne verjame. Zdi se mi, da ima v razpravni dvorani težavo slediit zakonu o kazenskem postopku, to pa pomeni, da se v sodni dvorani argumenti strank ne morejo izklesati. Samo to dejstvo pomeni, da so sodbe vprašljive,” o Radonjićevi strokovnosti odkrito dvomi Miha Kunič.

No, če je Radonjić z oprostilno sodbo in svojim razkritjem “strahovitih pritiskov” s strani tožilstva in sodnije v mali deželici na sončni strani alp dvignil veliko prahu, saj kar naenkrat o delovanju globoke države in njenemu vplivu na sodno vejo oblasti niso več govorili samo politiki iz SDS in redki opozicijski mediji, temveč tudi ugleden sodnik, ki je v zadnjih 15 letih sodil v številnih odmevnih primerih. Med njimi duhovniku Francu Frantarju zaradi spolne zlorabe desetletnice, tudi Janezu Janši in Franciju Matozu zaradi krive ovadbe zoper nekdanje tožilke Branke Zobec Hrastar, pa roparjem, ki so v Šiški ustrelili lastnika zlatarne. 101 leto zapora je prisodil tihotapcem, ki so iz Kosova pretihotapili 300 kilogramov heroina, odmevalo je tudi takrat, ko je zaradi napake tožilstva oprostil roparja draguljarne, čeprav je v obrazložitvi sodbe priznal, ” da vemo, da je kriv”.

Radonjićeva izpoved, da je bil v primeru dr. Milko Novič deležen pritiskov odvetniške, sodniške in tožilske strani, je za Slovence prišla kot streznitev, da ne gre samo za prazna natolcevanja dela politike, ki is želi na oblast, temveč je državno resnično ugrabila mafija. No, Radonjića bo že še poskušala do konca potolči: Kunič ga je ovadil zaradi pristranske in krivične sodbe, državna tožilka Blanka Žgajner pa je že v času sojenja zahtevala njegovo izločitev iz primera. A tisti, ki Radonjića dobro poznajo, pravijo, da se zgolj striktno drži pravnega reda, predvsem pa si ne dovoli, da bi kdo posegal v njegovo strokovnost, že zasti pri vodenju razprave in poskušal vplivati na končno odločanje. Pritožilo se je tudi tožilstvo, Komisija za etiko je ravnanje sodnika označila za neetično, predsednik sodišča Marko Pogačnik pa je zoper njega predlagal disciplinski postopek zaradi več kršitev.

INTERVJU Z JOŽETOM MOŽINO NA TELEVIZIJA SLOVENIJA, NEDELJA, 20. SEPTEMBER 2019

Kdo pravzaprav ste, kakšno je vaše družinsko ozadje, 23 let nismo o vas slišali ničesar, zdaj pa zaradi ene sodbe tako deljena mnenja?

Pozdravljeni, rodil sem se v Zagrebu leta 1961, v družini izobražencev, zdravniške družine, leta 1974 smo se preselila v Slovenijo, takrat je manjkalo zdravnikov, oče je bil zaprošen, da pride, in v Ljubljani smo ostali. Tu sem končal univerzo leta 1986, leta 1989 opravil državni pravni izpiz, od takrat naprej pa sem deset let delal v finančni ustanovi, od leta 1996 dalje v sodstvu ves čas. V času odraščanja sem se gibal v intelektualnih krogih, spoznal številne zdranvike, ekonomiste, vedno smo imeli pestro razpravo, zato sem tudi tako široko izobrazil. To koristi, ko si sodnik.

Vaši sorodniki so iz Črne gore, vplivni so bili po vojni, številni imajo partizansko ozadje …

To so zgodbe, ki sežejo zelo daleč, o tem ne bi preveč, se je pa v družini oblikovalo nekakšno etično prepričanje, nagnjeno k nekaterim vrednotam, ki izginjajo. ;ama je sicer po genetiki Slovenka, sem živel tudi v Črni Gori, res je, od leta 1974 pa v Sloveniji.

Zaradi ene sodbe so vas pribijali na križ, da ste desničar, bi bilo morda prav, da spregovorite tudi o svojem svetovnem nazoru?

Vedno sem sledil potrebi, da obstaja družba enakopravnih ljudi, ki sodelujejo plansko, kolektivno, ki sprejemajo odločitve zrelo, ne pa da so to odtujeni posamezniki, ki se srečujejo na neoliberalnem trgu in ne morejo biti del nekega konstruktivnega človeškega vzdušja. Lahko rečete temu, da sem komuinist, zgodnji Krščan, ali pa, da želim verjeti, da bo čez sto let, ko naju že dolgo ne bo več, ne vzpostavljena neka družba takšnega tipa.

V resnici ste idealist. Ste sodnik 23 let, sodili ste v veliko zelo odmevnih primerih. Tudi Romom iz Ambrusa …

Gotovo, ampak tudi takrat ni prihajalo do prav nobenih pritiskov name, vsi vemo, da je bil takrat predsednik države Janez Drnovšek, ki je odšel tja na lice mesta, da se je zadeva mirila. Bila je to izrazito delikatna zadeva, a nobenega pritiska, ne iz sodstva ne iz politilne, ali kateregakoli drugega okolja. Zadevo sem seveda razsodil strokovno, potrjena je bila na višjem sodišču, nikakršnih pripomb ni bilo na moje sojenje in jih tudi zdaj ne more biti.

V primeru albanske mafije in preprodaje droga pa ste dobili celo osebno zaščito. Kakšna izkušnja je bilo to?

Šest mesecev sem jo imel, tudi člani družine so bili zaradi tega na hudih preizkušnjah. Bil sem psihično razburkan, a nisem izgubljal živcev, težki primeri so namreč stalnica v moji praksi. Ta je bil takšen, da so me povsod varovali policisti, saj je obstajala akutna nevarnost, da me bodo fizično likvidirali, v takšnem stanju sicer ne moreš biti miren, a tudi takrat, ponavljam, ni nihče z mano kontaktiral v smeri pritiskov, takratni predsednik sodišča Andrej Baraga je policiji celo predlagal zaščito, ki pa je tudi korektno ravnala, uvedla zaščito in bi se ji ob tej priložnosti zahvalil.

Je bil primer obsodbe duhovnika Frantarja prvi tak primer obsodilne sodbe?

Če mislite verske skupnosti, da, potekali so že prej postopki, kolikor vem, a to je bil takrat zelo odmeven postopek. Vemo da je Rimskokatoliška cerkev izrazito močna institucija, pa tudi takrat nisem bil deležen nikakršnih pritiskov ne iz cerkvenih krogov ne iz katerihkoli krogov, bila je nekako popolnoma običajna zadeva, v kateri smo po poti sodnih izvedencev izvedeli, da je Frantar to dejansko storil, ne vem ali je v tem trenutku pomembno ali ne, v javnosti je bil Frantar stigmatiziran kot pedofil, kar sploh ni res, iz sodnih spisov izhaja, da je bil popolnoma normalen heteroseksualec, ki pa iz teh zadržkov, ki izhajajo iz pravil delovanja cerkve, pač moral zatirati te nagone. Da so izbruhnili tam, kjer je smatral, da bi smeli nekaznovano priti na plano. Izrazito delikaten primer je bil to, pa nikoli ni nihče omenil, da bi bilo v meni karkoli čudaškega, ko sem sodil.

Sodili ste tudi Matozu, Janši, takrat pa bi pričakovali, da bi bili morda deležni kakšnih napotkov, sugestij?

Niti iz politike nisem bil klican, niti iz odvetniških krogov, tudi predsednik sodišča, to je zdajšnji Pogačnik, me ni klical, popolnoma nihče nič ni želel od mene, to se je samo enkrat zgodilo v teh 23 letih, pa sem razsodil približno 3000 kazenskih zadev v tem času. Samo enkrat samkrat se je to pojavilo in to v tem primeru Novič. Zgodili so se pritiski, ki so bili strahotni, bili takšni, da ne vem, če so se še kje kdaj pojavljali v Evropi v zadnjih 30 letih.

To je priložnost, da o tem spregovoriva, kolikor je moč, da ne bo nič ostalo v zraku, zakaj se je to dogajalo ravno v primeru Novič?

Kolikor je to mogoče povedati, tukaj namreč potekajo določene dejavnosti, ki jih ne smem ovirati, vplivati na njih, zato bodo odgovori relativno abstraktni. Zelo kmalu se je izkazalo, da dr. Milko Novič ni storilec. Če izhajamo iz tega, da bi morala potem tožilstvo in policija odkrivati, kdo je storilec … Hočem reči, da bi potem ta zgodba odpeljala morda k nekim krogom, ki segajo zelo visoko v družbi in za katere se iz različnih virov, podatkov, tudi spisu, poudarjam, to so podatki v spisu, nisem jih prinesel od doma, se nahajajo imena in priimki teh ljudi, lahko sklepa, da so v sorodstvenem razmerju z določenimi udeleženci tega postopka. Tu se prepletajo številne osebe, ki se pojavljajo tudi v medijih, na primer najbližji sodelavec te ključne osebe v tem kemijskem farmacevtskem lobiju, ki je odvisen od državnega denarja v tej zdravstveni blagajni, me je že četrti dan začel blatiti po medijih in ravno po tistih medijih, ki so lastniško povezani s temi strukturami, ki nalegajo na tega vplivnega človeka. V Sloveniji je obstajalo doslej med 25 in 30 parlamentarnih strank, a je to edina stranka, ki me je napadala in edini visok funkcionar. To ni zmotilo nobene druge politične sile, razen te.

Katere politične sile?

Ne morem o tem, policija razpolaga z vsemi podatki, to vse piše črno na belem, to piše na papirjih.

Je to velik izziv za organe pregona?

Po petih letih je težko dokazovati, takrat je bil čas, ko je bila celotna dejavnost preusmerjena v napačno smer, ne bom rekel hote, vendar tudi tega ne morem izključiti.

No, ravno to, ena od strokovnih oseb, ki se pogosto oglaša na različnih točkah, ko gre za sodbe pravosodja in tako naprej, je Matevž Krivic, ki se nekako locira v sredino teh kritik, ne na levo ne na desno. V primeru Novič je dejal, da je bila ta zgodba popolnoma zavožena že od začetka in da upa, da to ni bilo hote. Na Novičevem telesu pa so našli prašne delce, ki izvirajo iz streljanja …

Na njegovem telesu so našli prašne delce, ki izvirajo iz streljanja, sedem delcev, pet na rokah in dva na glavi. Ameriški forenzični standardi jasno govorijo, in to je del spisa, da vse, kar je manj kot 20 delce,v ne pomeni okužbe in ni relevantno za postopek. Vemo, da je Novič hodil na strelišča, eno uro pred odvzemom je bil ves čas na policijski postaji, vsi vemo, da se tam hrani orožje, pač ti delci se pojavljajo vsepovsod. Ko je bil sum takrat artikuliran samo na podlagi teka dokaza in nobenega drugega, še sploh ni bilo analize teh delcev, ki bi povezovali Noviča s krajem streljanja, ker se je to pojavilo šele naknadno v spisu. Torej, po moji oceni strokovno gledano je to takrat bilo pomanjkljivo narejeno. Če je to napak, nič hudega, to se dogaja, hudo je, ampak veliko huje pa je, če so takrat državni organi za to, da bi prikrili neke svoje sorodnike, sodelavce in člane teh strateških položajev globoke države, speljali postopek na stran osebe, za katero so subjektivno vedeli, da ni kriva. To je tista grozna možnost, ki izhaja iz analize tega spisa. Jaz sem svoje delo opravil, ni več moja naloga, da se s tem ukvarjam, zato imamo druge organe v državi, ki upam, da bodo v tej smeri dovolj globoko raziskali, da se zadeva pride do dna.

Ne pozabimo nenazadnje na svojce umorjenega dr. Janka Jamnika. Bil je izjemen strokovnjak, karizmatična oseba, toda starši in vdova še vedno nimajo tega osnovnega zadoščenja na vprašanje, kdo je kriv za umor. Nekateri pravijo, da ste tudi ti v tej verigi krivcev …

Vdova je tekom postopka pokazala, da jo popolnoma nič ne zanima, kdo je ubil moža …

To bi vendarle težko rekla …

To lahko trdim. Starša pa sta neizmerno prizadeta, še danes travmatizirana, za otroka, ki odraščata, pa si želim, da se to ugotovi. Neposredni storilci verjamem, da so že zdavnaj v tujini se jih ne bo dalo dobiti, lahko pa dobijo napeljevalce in pomagače, če se bo to dalo dokazati. Poteklo je toliko časa.

O prizadetosti soproge bova verjetno midva težko sodila, različne so reakcije posameznika. Toda predvsem je čuden ta drugi primer, ko je libanonski znanstvenik naročil umor dr. Plavca, na nek način naslednika Jamnika v tem laboratoriju, kjer so se našle izjemno čudne stvari. Tisto, kar je res presenetljivo, je dejstvo, da sodna oblast teh dveh ni povezala …

Tožilstvo je tisto, ki mora to povezati, nekje v časopisu sem prebral, da je vodja skupine državnih tožilcev aktivno oviral, da se to poveže in je zato tudi odstavljen s položaja vodje. To so zdaj omogočili policiji in tožilstvu, da se to poveže, o tem je govoril tudi odvetnik Hribernik. Pozval bi ga ob tej priložnosti, da se vendarle malo bolj precizno izjasni o teh pritiskih, o tem, kar je on zaznaval, ocenil jih je kot nekaj še ne videnega v svoji 40 letni praksi. Jaz imam 23 let prakse, midva imava skupaj 65 let prakse, pa v sodnih dvoranah česa podobnega še nisva doživela,

Očitajo vam, da niste bili dovolj konkretni, dajva te pritiske na vas materializirati. Kdo, kdaj, kako?

Torej, kosem dobil zadevo 2. septembra, sem jo temeljito študiral dva tedna ugotovil sem, kam je, glede na oceno vrhovnega sodišća, potrebno usmeriti dokazovanje. Preden sem zadevo začel soditi, sem šel k določenem vrhovnemu sodniku, ki ga izjemno cenim, je še vedno živ in zdrav in ne vidim nobene potrebe, da ne bi on potrdil teh mojih navedb; predočil sem mu, kaj se bo zgodilo, ko usmerim dokazovanje v potrebno smer, povedal sem mu, kakšni strahotni pritiski se bodo vršili name in na pravosodje. To se je od besede do besede točno tudi zgodilo. Jasno je bilo, ko se je dokazovanje preusmerilo od Milka Noviča, tako kot je zapisano v točkah 68-76 sodbe Vrhovnega sodišča, da se poiščejo močnejše motivacije za umor, takoj je bilo vidno, kam te močnejše motivacije gredo in na katere družinske člane katerih vidnih oseb ter na katere politične kroge se usmerjajo.

So imena v spisu?

So. Ta sodnik, pri katerem sem bil, je rekel, naj naredim, kar je potrebno, da pa se bom moral tako ali tako upreti tem pritiskom. Kako bo s sodnim sistemom, sem se spraševal, on ni rekel nič, jaz pa sem vedel, da bo sodni sistem razpadel po šivih, kar se je tudi zgodilo.

Konkretni pritiski so bili s katere strani?

Državne tožilke, pooblaščenke, vodje skupine državnih tožilcev … Poteka policijska dejavnost, o tem ne smem govoriti, slišali ste Kuniča, ki pravi, da to niso bili pritiski, a to so bili strahotni pritiski, Morda bi kaj več povedal Hribernik, ki je mislim da 7. marca v razpravni dvorani spoznal, da česa takega, tudi ko je zastopal kosovske rudarje, ni videl. To je nekaj neverjetnega. Toda predsednik sodišča je v petih stavkih ugotovil, da teh pritiskov ni. Mediji blizu piarovski službi vrhovnega sodišča tudi pravijo da ne. Sredi postopka je zoper mene določen vrhovni sodnik sprožil disciplinski postopek, da se še dodatno vpliva name, se me še bolj iztiri, znervira. Drug sodnik je podal etični skupini predlog, da se ukrepa zoper name, torej z vseh strani tekom sojenja in pisanja sodbe so prihajali enormni pritiski, da se me diskreditira na osebnem nivoju, kako sem nek neotesanec in grobijan.

No, saj ko sem se pripravljal na intervju, so mi govorili, da ste čudak. Zakaj ste po vaše po 23 letih v očeh nekaterih postali čudak?

Čudak v tem pravnem redu, tako, kot je oblikovan sodni sistem v Sloveniji, sem absolutno čudak, če pa bi se pojavil v razvitem pravnem sistemu, v Angliji, Italiji, na Danskem, gotovo ne bi bil čudak. Povedal vam bom ilustracijo dveh primerov. Prvi je, da smo edino sodišče na svetu, kjer se obdolženci nagi sprehajajo po dvoranah. Primer Avstrija, pisemski bombarder, obdolženi se je začel nekaj dreti, predsednik senata ga je takoj poslal ven in ocenil, da se ne zasluži braniti, praznikom je naročil, naj ga nikoli več ne pripeljejo v razpravno dvorano. Pri nas pa se ljudje sprehajajo nagi v čepicah.

Leta 2007 v New Yorku v neki pravdni zadevi pa se je odvetnica spozabila, začela pretirano modrovati, sodnik ji je odvzel besedo in ji očital, da se je postavila “above the court”, izrekel ji je denarno kazen v višini pet tisoč dolarjev. Ona se je pritožila odvetniški zbornici, ki jo je kaznovala še z dodatnimi pet tisoč dolarji, da se bo naučila, kako se obnaša pred sodiščem. Jaz ne vem, kaj si Miha Kunič predstavlja, ampak če bi se tako obnašal v Angliji, bi se nahajal najmanj pol leta v zaporu, kamor bi ga sodnik poslal ustno, brez pisne odredbe, in bi ga izpustil šele, ko bi cenil, da ga lahko izpusti.

Veliko zamer, to midva ne veva, če je res..

To jaz vem.

Ste pa poslali tožilko Žgajnarjevo iz dvorane …

Tudi to ni res, za ta dan je bilo dokazovanje zaključeno, senat se je umaknil na posvet, da odloča v dokaznih predlogih. Tožilka, tako kot vsi ostali je istočasno v tistem trenutku zapustila razpravno dvorano, samo opozoril sem jo, da njeni histerični izbruhi, kar sem zapisal tudi v poročilu, niso nekaj, kar se sme dogajati v razpravni dvorani, ko se odloča v tako resnem problemu. Tudi Hribernika vprašajte, kako ocenjuje njeno obnašanje od takrat, ko je bilo dokazovanje usmerjeno v to smer, kar je skušala preprečiti na vsak način. Potem je povsem izgubila živce, začela se je vesti popolnoma neprimerno na sodišču, kar se je že prej dogajalo. Tako smo zaključili to obravnavo, torej ni res, da je bila onemogočena v nekih procesnih dejanjih, nič ni zamudila, kasneje pa je prilagodila svoje obnašanje tej moji pripombi.

Vi ste omenjali pritiske, podali ste kazenske ovadbe, lahko izvemo, proti komu in s kakšno utemeljitvijo?

Jaz sem oddal poročilo o tem dogajanju, dan po zaključeni sodbi, ker so kriminalisti prišli k meni, da povem, kaj sem s temi pritiski mislil. Vse sem jim povedal, zoper katere osebe podajam ovadbo, vse piše, zaradi postopkov ne morem o tem govoriti, lahko pa iz konteksta pogovora sklepate, kdo to je.

Krivic vas ocenjuje kot brez dvoma poštenega sodnika, ne strinja pa se z vašo pozicijo ob izreku sodbe in zapisom v Demokraciji konec septembra, kjer zapisali določene izjave, ki so dejansko žaljive, lahko se jih tako razumeva. Bova kar prebrala. Na račun predsednika sodišča: vestialna psihopatska Pogačnikova udbomafijska pobuda in njegova splošno znana primitivnost. Dve možnosti sta. Da ste to zapisali v afektu ali da ste dobro premislili, toda kaj vas je potemtakem prignalo do sem?

Prignalo me je, poglejte, ko hiša gori, se ne šepeta na uho. Leta in leta poskušam v sodstvu uveljaviti neka principna načela, vsaj kar mene zadeva, leta in leta pišem, izražam se klasično, zadnjih nekaj let ko so ti razni postopki zoper mene eskalirali, da se vsak dan uvede nek disciplinski ali etični postopek in tako naprej … Ocenil sem torej, da je potrebno spremeniti način govorjenja in izražanja. Če bi bil gospod Krivic kdaj pod takimi pritiski v življenju, bi on uporabil enake besede, nekateri imajo v tem sistemu imajo sreče, da se jim to ne dogaja, nekateri je pač nimamo.

Še en citat Krivica; 1000 krat hujši problem našega sodstva so nekateri dobri prilagodljivi sodniki kot pa en neprilagojeni, svojeglajavi Radonjič, da o prejšnjem nestrokovnem izživljanju nad Novičem niti ne govorim. Človek bi mislil, da je za vas sodnike dovolj, da imate v Sloveniji, ki je demokratična država, službo in trajni mandat …

Torej to načelo delitve oblasti je preprečilo vdor politike v sodstvo, hkrati pa onemogočilo ureditev neznosnih razmer v samem sodstvu, kjer so sodniki pod pritiskom, če komu niso po volji zaradi tega ali drugega razloga. Ne bom reke,l da sem vse do sedaj storil optimalno, gotovo sem delal tudi napake, vendarle vidite, Milku Noviču je razsojeno v zelo težkih pogojih, vsi, ki so brali sodbo, se strinjajo, da je napisana odlično. Ali je bolj pomembno, kako strokovno je napisana sodba ali kako se izražam? Prav nihče do zdaj nič ni povedal, da sem recimo v tako težkem primeru v rekordnem kratkem času v štirih mesecih zadevo zaključil. Vsi vemo, da je tu zastaralni rok dveh let, absolutno strokovno hitro, kot v drugih primerih, sem tu razsodil. Vedno sodim strokovno in hitro, nihče pa mi nikoli ni izrekel nobene zahvale, personalni svet višjega sodišča ves čas ugotavlja samo, da sem slab sodnik, dajejo se mi slabe ocene, na etično komisijo me pošiljajo v disciplinske postopke. Nenehno moram pisati razna poročila predsedniku sodišča in drugim, medtem ko nekateri, ki so v sodstvu privilegirani, lahko tudi v šestih mesecih napredujejo iz strokovnega sodelavca v okrožnega sodnika, če so blizu Pogačniku in njemu podobnim. Ne gre zame, ali sem kultiviran ali ne, gre za neke sistemske nastavke, ki bi bili popolnoma enaki, če bi se jaz obnašal popolnoma drugače.

Ni bilo vedno tako, še pred nekaj leti je bilo drugače. Imeli ste veter v jadrih, bili med vodilnimi sodniki, predavali na Brdu v tujini, zakaj ste se odločili sploh za takšen korak?

Deset let nazaj sem dobival visoke ocene, bil sem vrhunski in odličen sodnik, zdaj pa sem kar naenkrat med najslabšimi. Takrat sem opozoril na nekatere stvari tudi v razpravni dvorani in prišel navzkriž z določenimi osebami, ki so visoko rangirane zaradi sorodstvenih razmer v tožilstvu in sodstvu. To se je prelomilo in moja pot je šla navzdol. Dvakrat sem kandidiral na višje sodišče, čeprav sem imel najboljše pogoje, me nisi izbrali. Vedno bolj so mi nižali ocene, vse to je pustilo posledice na zdravju, zato se trenutno nahajam na štiriurnem delavniku. Kratko malo, jaz vidim razloge v tem ,da sem se uprl tem nekim modusom, ki v sodstvu potekajo desetletja pri kadrovanju, pri zaščitenosti nekaterih oseb, ne glede na to, kakšni so in kaj počnejo. Zato sem, kakršen sem, povlekel tudi precej napačnih potez v tem svojem stanju psihičnih stresov, kar pa se seveda ne odraža v razpravni dvorani. Tam se kontroliram.

Sprašujete me, kaj sem povedal 17. aprila in zakaj, če prav razumem. Enako je naredil ddr. Jaklič predvčerajšnjim. Ko je pojasnil neka ozadja pritiskov s strani konkretnih ustavnih sodnikov, da sprejme drugačno obrazložitev. Poglejte, po zakonu o kazenskem postopku kazenski sodnik mora na kratko povzeti vse razloge, ki so vplivali na sodno odločitev. Ključnega pomena tu so bili pritiski, ki so opozarja na to, da Novič ne sme biti oproščen, to sem moral poudariti, to je ključno v tem primeru. Beli ovratniki so iz svojih pisarn odšli na ulice in začeli prelivati kri. Globoka država je prakse kraje denarja prenesla na ulico in začela obračunavati z državljani kar neposredno. To je amerikanizacija. V Belizeju in Salvadorju si ljudje ne upajo na ulice. Lahko bi zdrdral svojo obrazložitev sodbe, kot že 3000-krat doslej, a mi je moja vest dejala, da moram to povedati na glas, saj drugače ne bi izpolnil ne svoje sodniške ne svoje človeške dolžnosti

To, kar pravite, je šokantno, žalostno in presenetljivo …

Vi veste, da je bil Jamnik ustreljen in da je bil Plavec tik pred tem, da bo ustreljen. To je resnično.

Žal, kot kaže, je. Žal, kot kaže, je.

To ni moja fantazija, kot piše ta visoki politik, da se grem teorije zarote. Ljudje so izgubili življenje na tem Kemijskem inštitutu. V zadevo so vpletene največje firme kemijsko farmacevtskega lobija in ljudje, ki imajo svoje sorodnike v najvišjih strukturah odločanja.

So njihova imena v spisu?

Seveda so.

Potem smo očitno še pred večjim problemom …

Če bodo tisti, ki odločajo v politiki, stopili na prste članom globoke države, jih prepričali, da je dovolj, da bogatijo na račun prirejanja državnih razpisov, da ne padajo žrtve po ulicah, tedaj bo cilj dosežen, preprečeno bo, da Slovenija postane država tipa Gvatemala. Če pa državne strukture ne odreagirajo tako, kot je treba, bodo te zaledne strukture dobile popolnoma jasno sporočilo. Vi dobro veste, da je na tekmi nogometne reprezentance Slovenije zdaj že obsojeni na prvi stopnji, vodja slovenskega narko kartela, sedel v častni loži v družbi … Poglejte posnetek prenosa in se prepričate koga, 15 metrov stran od predsednika države. To so elementi, ki dokazujejo, da je država zdaj ravno v primeru Novič pred odločilnim korakom, ali bo to vrsto dogajanj zamejila na neke neškodljive kabinete, kjer se zlorablja skupni denar in to ni tako zlo, to se dogaja tudi na Finskem, v sodobni državah, vse povsod se zlorabljajo sredstva in obstaja globoka država. Vendar pa v državah, kot je Mehika, ti karteli preidejo na delovanje ulice, pobijejo na ducate državljanov, medtem ko policisti sedijo v policijskih postaji. Vzpostavljen je nek modus operandi, kjer državljani nimajo neke osnovne varnosti.

Odmeva tudi primer Jankovič. Kaj ti ljudje imajo, da so pred sodno vejo oblasti tretirani drugače kot preostali državljani?

Poslovne prakse družine Janković odstopajo od normalnega, jaz tega ne morem komentirati, jaz trdim, da je to tipičen mehanizem sodobnega sveta, da danes v naddržavnem obstoju multinacionalk, ki imajo več prihodkov kot država Slovenija, enostavno na prostem trgu ne moreš funkcionirati pošteno. Sistem je tako absurden, da enostavno na tem trgu ne moreš poslovati drugače kot na meji zakona, na rezilu noža, on the edge, kot pravijo. Če je to res, mi družini Janković nimamo kaj očitati, dela se jim krivica. Funkcionirajo tako, kot morajo funkcionirat, glede na razmere. Ne bom trdil, da jih je potrebno pustiti pri miru, zamujati z vložitvijo dokazov, dokler ne zastarajo. Želim pa, da se država loti tega problema širše, da vzpostavi neka realna merila, kajti ta optika zastarelih konservativnih moralnih izhodišč v sodobnem svetu nima zaslombe v realnosti.

Objavljeno na nova24tv.si .