Na spletni strani Ministrstva za zdravje lahko preberemo, da so le-ti že pričeli s »Pilotnim testiranjem novih rešitev za integrirano dolgotrajno oskrbo v Sloveniji«. Delavnica je potekala dne 17. 1. 2018 in je bila namenjena dokončnemu oblikovanju vsebinskih sklopov pilotnega projekta, identifikaciji ključnih vsebin za usposabljanje izvajalcev in definiranju spremljanja projekta. Prav tako je pristojno Ministrstvo 13. in 14. februarja organiziralo delavnici za pripravo usposabljanj izvajalcev formalne in neformalne oskrbe v pilotnih okoljih.
Po navedbah ministrice za zdravje Milojke Kolar Celarc naj bi pri pripravi predloga Zakona o dolgotrajni oskrbi sodelovali tudi izvajalci dolgotrajne oskrbe, poleg tega so predlog predstavili na več kot 10.-ih dogodkih, kjer je sodelovala strokovna javnost kot tudi ključni deležniki. Ministrica zagotavlja, da bi se z zakonom povezale zdravstvene in socialne storitve dolgotrajne oskrbe in bi le-te prinesle socialno varnost vsem, ki potrebujejo pomoč pri osnovnih in podpornih dnevnih aktivnostih, ne glede na to ali bivajo doma, v institucionalnem varstvu ali v drugih oblikah bivanja. Zakon naj bi uvedel nove mehanizme in orodja za večjo integracijo dolgotrajne oskrbe, vse od enotnega načina ocenjevanja upravičenosti do dolgotrajne oskrbe, do interdisciplinarnih mobilnih timov, integriranega nadzora in seveda integrirane mreže izvajalcev.
Ministrstvo za zdravje zagotavlja, da bi z zakonom zagotovili večjo podporo neformalnim oskrbovancem in razbremenili posameznike in družine. Dolgotrajna oskrba bi s tem postala univerzalna pravica, ki bo dostopna vsem, ne glede na socialno ekonomski status ali starost.
Ker pa je bilo okoli tokratnega predloga zakona o dolgotrajni oskrbi veliko polemike, smo se v našem uredništvu obrnili še na domove za starejše, kjer smo želeli pridobiti mnenje, kakšen pogled imajo na predlog Zakona o dolgotrajni oskrbi. Zanimalo nas je dejansko ali je mogoče takšen predlog Zakona o dolgotrajni oskrbi prenesti iz teorije v prakso.
Odgovor smo prejeli s strani direktorice Doma starejših Šentjur, magistre Vesne Vodišek Razboršek. Mnenja je, da je v predlogu zakona toliko pomanjkljivosti, da bi bil velik izziv le-tega popraviti z morebitnimi dopolnili in spremembami, zato meni, da je bolje poiskati bolj premišljene rešitve in začeti od začetka. Sam predlog Zakona o dolgotrajni oskrbi ne odgovarja na ključne izzive, temveč bi v taki obliki celo poslabšal položaj velikega dela današnjih in bodočih uporabnikov storitev dolgotrajne oskrbe. Mag. Vesna Vodišek Razboršek poudarja, da sedanji predlog Zakona o dolgotrajni oskrbi zanemari izjemen strokovni razvoj, ki se je na tem področju zgodil v zadnjih letih v samih domovih za starejše. Napredek je bil narejen v smeri psihosocialnih konceptov dela, hkrati pa predlog Zakona o dolgotrajni oskrbi pozablja na položaj, v katerem so domovi. S tem bi zanemarili 30 let razvoja koncepta skrbi za starejše, ki uporabnika njihovih storitev ne dojema samo kot telo ampak kot človeško bitje, ki ima tako fiziološke kot socialne potrebe in mu je le-te potrebno tudi zadovoljiti. V primeru sprejema zakona bi se domovi srečali še z večjo kadrovsko, finančno in programsko podhranjenostjo.
Mag. Vesna Vodišek Razboršek nadaljuje, da se s predlogom zakona predlagatelj ne dotakne ključnega izziva na področju dolgotrajne oskrbe. To je, da v Sloveniji za ta ukrep namenimo 0,9 odstotka BDP-ja, povprečje v Evropski uniji pa znaša 1,3 odstotka BDP-ja. Vse več poslušamo o demografskih spremembah v Sloveniji, predlog zakona pa le-teh ne upošteva. Kot smo že omenili poprej, bi po predlogu Ministrstva za zdravje morala dolgotrajna oskrba postati univerzalna pravica. Direktorica Doma starejših Šentjur meni, da bi z uveljavitvijo takšnega zakona veliko ljudi izpadlo iz sistema zaradi višine vstopnega praga za uveljavljanje pravice do dolgotrajne oskrbe, kar pomeni, da do te pravice ne bi bil upravičen vsak.
Da je problematika dolgotrajne oskrbe še bolj pereča, je razlog iskati tudi v dejstvu, da se starejše sili biti čim dalj časa v domači oskrbi, vendar se jim hkrati ne zagotovi pomoči, ki bi takšnim osebam nudila samostojno in varno življenje v domačem okolju.
Na vse povedano lahko zaključimo, da predlog Zakona o dolgotrajni oskrbi, ki ga predstavlja Ministrstvo za zdravje ne rešuje ključnih težav, s katerimi se srečajo tako ustanove kot posamezniki pri dolgotrajni oskrbi. Veliko premalo pozornosti se je namenilo staranju slovenskega prebivalstva in s tem posledično vse večji potrebi po dolgotrajni oskrbi. Takšen predlog Zakona o dolgotrajni oskrbi bi bilo zelo težko uveljaviti v praksi, hkrati pa se zastavlja vprašanje zakaj potemtakem Ministrstvo za zdravje tako hiti z raznimi izobraževanji, če jih vsi opozarjajo, da bi bila zadeva v takšni obliki zelo težko izvedljiva.
M.I.
