Vlada Republike Slovenije s predsednikom dr. Mirom Cerarjem in ministrico za zdravje Milojko Kolar Celarc zavzeto zagovarjajo, da je njihov program Ničelna toleranca do korupcije na področju zdravstva v polnem teku in da so več kot uspešni na tem področju. Zaradi tega je zelo zanimiv njihov odgovor, ki so ga podali na svoji 169. redni seji, ko jih je poslanka Državnega zbora Republike Slovenije Jelka Godec spraševala kakšni so konkretni rezultati ukrepov Vlade Republike Slovenije za preprečevanje korupcije za obdobje 2015-2016 v programu Ničelna toleranca do korupcije na področju zdravstva.
Z Vlade Republike Slovenije so odgovorili, da to področje opredeljuje ukrep z naslovom Centralizacija in informacija javnega naročanja v javnem zdravstvu in v nadaljevanju zatrjujejo, da so pričeli ta ukrep izvajati v letu 2015 preko nosilcev tega ukrepa, Ministrstva za javno upravo in Ministrstva za zdravje. Obrazložili so tudi, da so v okviru tega programa podali izhodišča, ki opredeljujejo ukrepe in njihovo izvajanje, kateri posegajo na področje nabav v slovenskih bolnišnicah saj na Vladi Republike Slovenije »predvidevajo«, da so največja korupcijska tveganja pri nakupu zdravil, nakupu medicinskih pripomočkov in medicinske opreme. Trdijo tudi, da gre v tem primeru za sistemske ukrepe, ki bi zmanjšali korupcijsko tveganje, saj zagotovijo maksimalno transparentnost, zagotovijo potrebno kakovost in stroškovno učinkovitost.
Vlada Republike Slovenije v nadaljevanju odgovora na poslansko vprašanje odgovarja, da lahko v primeru korupcije govorijo samo, da se »morda« pojavlja, ker nimajo nobenega sodnega epiloga in o tem ne morejo zagotovo trditi in kljub temu trdijo, da standardizacija pripomore k odpravi oziroma bistveno zmanjšanemu koruptivnemu tveganju. Trdijo tudi, da skupna javna naročila onemogočajo, da bi o nakupu materiala odločali posamezni zdravniki ali drugo zdravstveno osebje.
Vendar je največja ironija, da v nadaljevanju odgovora zapišejo, da predvsem javno naročilo za nakup stentov ni bilo uspešno. Seveda se izgovarjajo, da so dobavitelji ponudili previsoko ceno in so s tem ignorirali pogoj cenovnega limita za ponujene stente. Ministrstvo za zdravje je sicer vse ponudnike pozvalo naj zagotovijo enakopraven položaj za nakup v vseh državah članicah Evropske unije. So pa obvestilo poslali tudi Evropski komisiji, naslovili so ga na komisarja za zdravje.
Tako lahko zaključimo, da razen skupnih javnih naročil Vlada Republike Slovenije in Ministrstvo za zdravje nista sprejela nobenega resnega in temeljitega ukrepa, ki bi omejil korupcijska tveganja v našem zdravstvenem sistemu.
Zakaj se ne uvedejo ukrepi, ki zdravnikom in drugemu medicinskemu osebju ne bi dovoljevalo kontaktov z dobavitelji medicinskega materiala med službenim časom? Zakaj se ne preverja določene dobavitelje v kakšnih stikh so z zdravstvenim osebjem ali z ustanovami? Zakaj se ne uvede enotno centralno skladišče, v katerega bi se stekal ves material, ki bi bil kupljen preko javnih naročil? In nenazadnje, zakaj se ne uvedejo posebne neodvisne komisije, ki bi pripravljale javna naročila in ne bi bile povezane s posameznimi zdravstvenimi ustanovami? To je le nekaj vprašanj, na katere bi lahko Vlada Republike Slovenije in Ministrstvo za zdravje odgovorila znotraj zastavljenega poslanskega vprašanja, s tem bi tudi dejansko pokazali da je njihov program Ničelna toleranca do korupcije na zdravstvenem področju dejansko projekt, ki ga želijo izpeljati. Ob teh odgovorih pa človek dobi občutek, da temu ravno ni tako.
M.I.
