V zadnjem obdobju smo v Sloveniji priča glasnim pozivom nekaterih nevladnih organizacij, da se mora v Sloveniji po njihovem mnenju končati “cenzura” in “pritisk” na svobodo govora in medijsko poročanje. Da takšno stanje v Sloveniji obstaja samo v “pobožnih” željah posameznikov se je v tem času tudi že večkrat izkazalo kot relevantno. Samo spomnimo na poskus Tanje Fajon in levih predstavnikov Slovenije v Evropskem parlamentu, prikaza kako so v Sloveniji te pravice kršene.
Na drugi strani pa se v zadnjih dneh v svetu, natančneje v Ukrajini srečujemo z dejanskim poseganjem v svobodo nekega naroda, pa od teh nevladnih organizacij ni zaslediti pozivov k ustavitvi teh dejanj. Tako včeraj ni bilo mogoče zaslediti nobene obsodbe denimo s strani Mirovnega inštituta samovoljnega priznanja Rusije samooklicanih republik Doneck in Lugansk.
Po njihovi definiciji bi namreč naj šlo za nevladno organizacijo, ki bi se naj zavzemala za ranljive skupine in si skupaj z njimi prizadevala za odpravo diskriminacij. Ali prebivalci Ukrajine v tem trenutku niso ranljiva skupina?
Ob pozivih, ki smo jim priča s strani nevladnih organizacij vse kaže, da gre bolj za davkoplačevalski denar, kot boj za malega človeka. Pa poglejmo samo prihodke Mirovnega inštituta od leta 2003. Iz javno dostopnih podatkov ERAR namreč izhaja, da so od leta 2003 do danes prejeli 5.717.932,42 evrov oziroma povprečno več kot 25.500 evrov na mesec. Glede na to, da se ob okupaciji samostojne države s strani Rusije niso odzvali z nobeno obsodbo teh dejanj, ne kaže na nič drugega, kot, da je pomemben samo denar.
Uredništvo
