Ob nedavnem sklepu Višjega sodišča v Ljubljani, ki je odredilo pripor za raziskovalnega novinarja Bojana Požarja, Vrhovno sodišče je sklep sicer takoj odpravilo, sem se spomnil na nek moj nastop v Državnem zboru, na temo odgovornosti v pravosodju. Podatke za tisti nastop sem zbiral dolgo časa, zlasti pa mi je bil pri tem v veliko pomoč raziskovalno dokumentacijski center Državnega zbora, ki je zbral podatke večine držav Evropske unije na to temo in jih strnil v dokumentu z naslovom: Odgovornost sodnikov in tožilcev številka 33/2013 z dne 16. 09. 2013. Omenjeni dokument v večini povzema CEPEJ podatke za leto 2010. Ta dokument je tudi osnova za prispevek, ki ga pravkar berete. Res je da so podatki torej že precej stari, toda tisti, ki boste iskali novejše podatke ne boste odkrili tople vode, točneje podatki se od takrat do danes niso bistveno spremenili.
Avstrija
Omenjeni dokument za leto 2010 navaja podatke o kaznivih dejanjih, poklicni neprimernosti, kršitvah poklicne etike in sicer je bilo takih postopkov zoper sodnike 46, zoper tožilce pa 4. Na 100.000 prebivalcev je Avstrija imela 17,8 sodnikov, evropsko povprečje pa je bilo 21,6. Vsak njihov tožilec je v povprečju na letni ravni reševal 1601,9 zadev, evropsko povprečje je bilo 615,2 zadevi, vložil pa je 212,4 obtožnih aktov, evropsko povprečje pa je bilo 136,1. V Avstriji je bilo uvedenih 3,1 disciplinskih postopkov na 100 sodnikov, evropsko povprečje pa je bilo 2,1 postopka.
Italija
Za isto leto so v omenjenem dokumentu za to državo navedeni naslednji podatki. Italija je imela na 100.000 prebivalcev le 11 sodnikov. Vsak tožilec je letno prejel v reševanje1821,2 zadev, vložil pa je 370 obtožnih aktov. Zoper sodnike in tožilce je bilo uvedenih 175 postopkov. Na 100 sodnikov in tožilcev sta bila torej uvedena 2 postopka.
Nemčija
Na 100.000 prebivalcev je Nemčija imela 24,3 sodnika. Nemški tožilec je v povprečju na letni ravni dobil v reševanje 880 zadev, vložil pa je 206,1 obtožnih aktov. V Nemčiji je bilo takrat uvedenih 17 postopkov zoper sodnike in 3. postopki zoper tožilce. Na 100 sodnikov je bilo torej uvedenih 0,1 postopka in
Slovenija
Za leto 2010 je omenjeni dokument za Slovenijo navajal, da smo imeli, 49,9 sodnikov na 100.000 prebivalcev. Naš tožilec je v povprečju na leto dobil v reševanje 554,5 zadev, vložil pa je 89,4 obtožnih aktov. V omenjenem letu je bil v Sloveniji zoper sodnike uveden en sam postopek, zoper tožilce pa postopkov sploh ni bilo. Na 100 sodnikov je bil torej uveden 0,1 postopek.
Sklepno
Gornje podatke za zaključek povzemimo še po istih parametrih za omenjene države. Kar se tiče postopkov zoper sodnike lahko mirno zapišemo, da ti postopki v Avstriji (50 zoper oboje), Nemčiji (20 zoper oboje) in Italiji (175 zoper oboje) so, v Sloveniji pa jih praktično ni, točneje 1 sam postopek v omenjenem letu. Glede števila sodnikov na 100.000 prebivalcev pa je Slovenija v samem vrhu (49,9), sledi ji Nemčija (24,3), Avstrija (17,8) in Italija (11). Na tožilstvu pa je situacija podobna. Vsak Slovenski tožilec letno spiše 89,4 obtožnega predloga, v Nemčiji 206,4, Avstriji 212,4 in Italiji 370,8 obtožnega predloga.
Tisto kar pa je najpomembnejše, pa je to da imajo vse države v svoji zakonodaji opredeljeno tudi odgovornost sodnikov in tožilcev. Ta je običajno disciplinska, kazenska pa tudi odškodninska. A tudi tukaj je stvarnost precej različna. V Avstriji, Italiji in Nemčiji to odgovornost izvajajo tudi v praksi. Stvari gredo celo tako daleč, da v kolikor je sodnik spoznan za krivega v zvezi z napačnim sojenjem, je odgovoren tudi materialno vse do tretjine njegove plače ali pokojnine. Oškodovancu v takih primerih odškodnino izplača država, ki pa jo nato izterja od sodnika.
No tudi mi imamo podobno določilo v kazenskem zakoniku. Gre za “Protizakonito, pristransko in krivično sojenje”, zapisano v 288. členu, ki pravi takole:
“Sodnik, ki pri vodenju sodnega postopka ali izrekanju sodne odločbe zavestno krši zakon ali izkrivlja pravo, da bi stranki v postopku škodoval ali ji neupravičeno dal prednost, se kaznuje z zaporom do treh let.
Enako se kaznuje sodnik, ki z namenom iz prejšnjega odstavka tega člena opre sodno odločbo na dejstva, za katera ve, da ne obstojijo ali se krivo podtikajo z lažnimi ali nedovoljenimi dokazi”.
Toda vrnimo se k naslovu, kjer sem zapisal “neuporabljen 288. člen Kazenskega zakonika. In to tudi drži. Omenjeni člen je mrtva črka na papirju, ki ga slovensko sodstvo še ni uporabilo, vsaj meni tak podatek ni poznan. Morda pa je čas za odvetnika Francija Matoza in raziskovalnega novinarja Bojana Požarja, da tak postopek sprožita, sicer bo nad našim sodstvom še kar kraljeval Bog in plavo nebo.
Avtor: dr. Vinko Gorenak
