Na kolesarskih protestih proti vladi smo doslej doživeli že marsikaj, vse od uličnih gledaliških predstav, predavanj in diskusij na prostem, do modernih plesnih “performansov”. Ko se je zdelo, da smo doživeli že vse, se zdaj zdi, da se na protestih dogajajo ali da se bodo dogajale tudi zmenkarije. “Naj vam zaupam, da sem v vsem tem času spoznala pa že nekaj krasnih čudovitih fantov, moških s katerimi grem tudi na per, ma kadarkoli,” je na Facebooku zapisala ena izmed protestnic, za katero je spoznavanje moških korak dlje k uporu.
Kolesarski protesti so zdaj že nekaj časa z nami redno ob petkih in navkljub temu, da očitno pojenjajo v svoji vehemenci, tudi številčnosti in motiviranosti akterjev, se zdi, da bodo še nekaj časa z nami. Treba je priznati, da kolesarski protesti doslej niso vlivali zaupanja, da so spontani v smislu politične neodvisnosti od leve oligarhije, niti da imajo jasne cilje in konkretne predloge.
Z razpršenostjo ciljev, zmedenostjo idej, neartikuliranostjo argumentov so že doslej pri mnogih, ki so za proteste izkazali interes, a niso politično povezani, zbujali vse od posmeha do zgražanja. Toda zdaj protesti že zaobjemajo konture absurda. Na družbenih omrežjih med seboj pozivajo k organiziranju zmenkarij:
Na Facebook časovnici te iste “kolesarke” že po nekaj “skrolih” zlahka vidite, kam pes (politično) taco moli:
Devolucija ideologija kolesarjev
Najprej “humanizem”, nato “totalitarizem”
Očitno je, da so vsaj nekateri “kolesarji” te proteste pričeli dojemati kot nekaj, s čimer bodo “spremenili svet na boljše”, pa s svojimi vedno novimi idejami, kaj na protestih početi, drezajo v vse pore družbenega in zasebnega življenja, ki se jih spomnijo. Ko vprašate določene teoretike, v čem je razlika med avtoritarnim in totalitarnim režimom, vam povedo, da se, če banaliziramo, totalitarni režim vtika tudi v to, kaj jeste, s kom seksate, se družite.
Definicija totalitarizma
Medtem ko protestniki zase gotovo verjamejo, da delajo za obče dobro in da so sami miroljubni, flower power pacifisti, si predstavljajte, kaj bi lahko bilo, ko bi ti ljudje zasedli pisarne državnih uslužbencev in pridobili moč vsiljevati svoje centralno vodene načrte. Kako razmišljajo organizatorji protestov, si lahko ogledate tudi v pogovoru z Jašo Jenullom, ki je sicer dalj časa trdil, da ni organizator protestov:
Avtor Aleš Ernecl, članek je bil prvotno objavljen tukaj.
