Mag. Ivan Simič: “V naših življenjih so se pojavljali tudi tisti, ki so nas želeli uničiti in so o nas širili neresnice, ki jim je večina verjela”

Foto: Zajem zaslona (Twitter/Miloš Čirić)

Davčni strokovnjak mag. Ivan Simič v svoji tokratni kolumni razmišlja o jeseni življenja. V njej se sprašuje kdaj nastopi pravi čas, da se človek umakne in svoje delo prepusti mlajšim generacija. Pri tem še navaja, da kljub temu, da je včasih dobro hoditi svojo pot, bi bilo dobro, da mlajša generacija nadaljuje delo, ki ga nekateri z vstopom v jesen življenja prepuščajo naslednjim generacijam.

Mag. Ivan Simič tokrat razmišlja, da kar imamo danes je njihova generacija garala, se bojevala, pri tem pa doživljala vzpone in padce. Pri tem ustvarjanju so se pojavljali ljudje, ki so o določenih ljudeh širili neresnice, večina pa jim je verjela. To pri človeku povzroča stres in določene bolezni.

V kolumni se tako davčni strokovnjak sprašuje tudi kdaj so prava leta za odhod v pokoj. Celoten zapis objavljamo v nadaljevanju.

Jesen je čas, ki nas opozarja, da se bliža konec leta, to je trenutek, ko se ozremo nazaj in ocenjujemo, ali smo dosegli želene cilje oziroma ali so se nam izpolnile novoletne želje. Eni uživajo v svojih uspehih, drugi so veseli, da je letošnje leto bilo podobno lanskemu, tretji se bojujejo z vsakodnevnimi težavami, tudi finančnimi, ki jih vse bolj prinaša bližajoča se recesija. Nekaterim pa ni pomembna nobena od predhodno navedenih zadev, saj si želijo le eno, to je, da bi bili zdravi. Ja, bolezen je nepomembna, dokler nas ne doleti. Velikokrat se sprašujemo, kdo izbira tiste, ki zbolijo? Ali obstaja kakšno pravilo? Zbolijo tisti, ki so zlobni, tisti, ki niso nikomur storili nič slabega, kot tudi tisti, ki so celo življenje pomagali drugim. Ni pravila. Včasih imam občutek, da smo kot majhne mravljice, nad katerimi je velikan, ki izbira, katero mravljico bo pokončal. Zaradi tega je treba vsak dan živeti tako, kot ga želite. Nekateri uživajo v potovanjih, drugi v domačem okolju z otroki ali vnuki, tretji pa v svojem delu v pisarni ali kje drugje. Zadnjič sem ujel trenutek nekega filma, ko je starejša gospa prijateljici govorila, da je v času aktivnega življenja bila pomembna oseba, da so se je vsi bali in jo spoštovali. Da je svoje življenje posvetila delu in da je zmeraj imela občutek, da bo brez nje vse propadlo. Ni imela časa, da bi si ustvarila družino in na stara leta je ostala sama. Ona in njeni spomini. Kaj jo čaka? Če bo imela srečo, jo čaka mirna in osamljena starost. Kaj pa, če bo zbolela? Takrat ne bo imela nikogar, ki bi skrbel za njo, ne bo otrok ali vnukov, ki bi jo obiskali doma ali v bolnišnici in ko bo prišel zadnji trenutek, bo sama. Ne bo nikogar, ki bi jo v zadnjih sekundah življenja držal za roko in ji povedal, da jo ima rad. In to je najhujši del življenja. Ni pomembno, ali si star šestdeset, sedemdeset ali devetdeset let, zmeraj je zadnji trenutek v napačnem trenutku.

Kaj storiti, da bo drugače? Ni formule, ni čarobne palice. Je zgolj občutek, da to, kar počneš, je prav. Nihče te ne more in te ne bo prepričal o drugačnem pogledu. Vsak od nas ima svojo vizijo življenja na tej zemeljski obli. Ali je naša dolžnost, da poskrbimo za vse okoli nas? Če boste v družbi odprli to temo, boste slišali nešteto različnih odgovorov. Sam menim, da je treba poskrbeti zase in svoje bližnje, da jim je treba omogočiti ustrezno izhodišče, čeprav mi tega izhodišča nismo imeli. Zato smo se bojevali, garali, ustvarjali, imeli smo vzpone in padce. Tudi hude. V naših življenjih so se pojavljali tudi tisti, ki so nas želeli uničiti in so o nas širili neresnice, ki jim je večina verjela. Vsi ti napadi so povzročali nepotreben stres in nepotreben stres je sprožil določene bolezni. S pomočjo lastne volje in dodatkov moderne medicine smo začasno premagali te bolezni. Res je, moderna medicina nas spreminja v neke vrste robote in zaradi tega danes ne moremo več opraviti normalne letališke kontrole. Počasi bodo z nami upravljali na daljavo.

Zato danes ne želimo, da bi naši potomci vse to doživljali. Poskušamo jim ustvariti ugodno okolje in upamo, da bodo nadgradili našo pot. Le tako lahko pride do napredka. Strinjam se, da je včasih bolje iti svojo pot, toda zakaj ne izkoristiti znanje, ki ga imamo starejši. Življenje je prekratko, da bi lahko preverjali, katera pot je boljša.

Eno največjih vprašanj, ki se zastavlja naši generaciji, je, kdaj so prava leta, da neham delati in se posvetim uživanju zadnjih trenutkov življenja. Pri svojem delu opažam veliko znancev in strank, ki so celo življenje garali, ustvarjali in danes imajo bogata in uspešna podjetja, večinoma pa nimajo potomcev oziroma osebe, ki bi nadaljevala njihovo delo. Četudi jo imajo, je vprašanje, kako je nagraditi. Težave se pojavijo, če imaš več potomcev in je eden priden, drugi mora biti priden in tretji, ki je upornik in se posveča drugim lepotam življenja. Popolnoma normalno je, da bi tistemu, ki je priden in dela, namenil več, toda starševski občutek pravičnosti pravi, da je treba vsem nameniti enako pozornost. Ali je to pošteno do vseh, pokaže šele čas. Včasih hitro, včasih nekoliko pozneje. Nikoli ne veš, ali je premoženje bolje razdeliti za časa življenja in gledati, kako se potem začnejo prepiri ali celo izguba tega premoženja, ali je bolje premoženje zadržati do trenutka bridke ali lepe smrti. Prednost te druge situacije je, da ne opazuješ prepiranja in uničenja tega, kar si ustvarjal več desetletij.

Zato dragi moji vrstniki, kdaj je pravi trenutek in kateri je pravi način? Prvo pravilo je, da nas ne sme prehiteti smrt. Če se to zgodi, je za vse prepozno. Zato moramo začeti pravočasno urejati zadeve, se z nekom pogovoriti in se potem odločiti. Zadnje mesece imam veliko tovrstnih razgovorov s svojimi strankami in tisto, kar opažam, je dejstvo, da se mnogi s starostjo spremenijo. Postanejo bolj umirjeni in bližajoči konec jih spremeni v dosti bolj prijazno osebo, kot so bili v preteklosti.

Zaradi tega se tudi reče jesen življenja. Jesen je čas, ko odpada listje, je čas, ko se ozremo nazaj, analiziramo preteklost in se vsak dan sprašujemo, kaj nas čaka. Upajmo, da nas čaka le najboljše, zato bodimo prijazni do vseh in ne zaničujmo drugih, še posebej ne drugače mislečih. Ljudje smo si različni in ta različnost je pogoj za napredek.

Mag. Ivan Simič

Vir: Ivan Simič blog