Danes mineva 31 let, odkar je, zdaj že pokojni Tone Pavček pred več tisoč glavo množico na Kongresnem trgu v Ljubljani prebral Majniško deklaracijo, ki je napovedovala konec Jugoslavije in jasno zahtevala suvereno državo slovenskega naroda.
Avtorji Majniške deklaracije so ime povzeli po znameniti deklaraciji dr. Antona Korošca iz leta 1917, ki je zahtevala združitev južnoslovanskih narodov pod eno državno politično tvorbo in je napovedala konec takratne Habsburške monarhije ter začetek Jugoslavije. Politični dokument iz leta 1989 pa je napovedoval konec Jugoslavije in začetek samostojne Slovenije.
Prebrana je bila na današnji dan leta 1989 pred 10.000 glavo množico ljudi, ki je prišla na Kongresni trg v Ljubljani izkazat podporo zaprtim Janezu Janši, Ivanu Borštnerju, Davidu Tasiču in Franciju Zavrlu v aferi imenovani JBTZ. Takratna jugoslovanska nedemokratična totalitarna oblast jih je leto prej aretirala in jim sodila zaradi domnevne izdaje vojaške skrivnosti. Sodbo takratnega vojaškega sodišča pa je vrhovno sodišče razveljavilo leta 1995.
Deklaracija je bila sestavljena iz treh vsebinskih točk: prva je izražala odločenost živeti v suvereni državi slovenskega naroda, druga pa zahtevo, da bi Slovenija kot suverena država lahko samostojno odločala o povezavah z južnoslovanskimi in drugimi narodi v okviru prenovljene Evrope. Pod tretjo točko je bilo zapisano, da glede na zgodovinska prizadevanja slovenskega naroda za politično samostojnost je slovenska država lahko utemeljena le na: spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, demokraciji, ki vključuje politični pluralizem in družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije. Pod Majniško deklaracijo so bile podpisane takratne opozicijske stranke in gibanja – Društvo slovenskih pisateljev, Slovenska demokratična zveza, Slovensko krščansko socialno gibanje, Socialdemokratska zveza Slovenije (zdaj SDS), Društvo slovenskih skladateljev in Univerzitetna konferenca ZSMS. Dokument, ki je klical po samostojni Sloveniji, je nastal aprila 1989 na sestanku v pisarni Dimitrija Rupla na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo. Pri pisanju programa, ki ga je kasneje podpisalo več kot 100.000 ljudi, so sodelovali še Janez Janša, France Bučar, Hubert Požarnik, Veno Taufer in Ivo Urbančič.
Slovenija je bila v času nastajanja Majniške deklaracije še vedno del Jugoslavije. To so bili negotovi časi vse večjih mednacionalnih trenj in groženj s strani sovražne Jugoslovanske ljudske armade, ki je do demokratičnih in osamosvojitvenih premikov imela odklonilen odnos. Obstajale so resne grožnje vojaškega napada, uresničenega junija 1991. Toda kljub napetim časom je velika večina Slovenk in Slovencev izkazala podporo Majniški deklaraciji in zaprti četverici JBTZ. Proti idejam, ki jih je zagovarjala deklaracija, je nastopil takratni komunistični vrh z Milanom Kučanom na čelu. Za totalitarno trobilo Komunist je povedal: “Nekateri slovenski demokrati, ki so tako goreči nosilci Majniške deklaracije, vidijo perspektivo mimo socializma in mimo Jugoslavije. Sam pa sem prepričan, da odpovedati se Jugoslaviji pomeni odpovedati se lastni državi.” Konec junija 1989 so komunisti kot alternativo Majniški deklaraciji izoblikovali in predstavili Temeljno listino Slovenije 1989, ki je v nasprotju z Majniško deklaracijo še vedno predvidevala samoupravni socializem in Slovenijo znotraj Jugoslavije.
Majniška deklaracija je postala temelj slovenske demokratizacije in osamosvajanja ter je služila kot osnova političnega programa Demokratične opozicije Slovenije (DEMOS), v katero so se leta 1990 pod vodstvom dr. Jožeta Pučnika združile nekatere novonastale politične stranke, ki so zmagale na prvih večstrankarskih volitvah po letu 1945, 8. aprila 1990. Demosova vlada je uspešno izvedla plebiscit za samostojno Slovenijo in 25. junija 1991 uresničila glavno točko Majniške deklaracije, ko je bila sprejeta deklaracija o neodvisnosti Republike Slovenije.
Vir: SDS
