V skupini HSE so v izjavi za javnost zapisali, da so glede Nacionalnega energetskega in podnebnega projekta – NEP pričakovali, da bo z njim prepoznana nujnost izvedbe vseh načrtovanih ključnih projektov skupine HSE, ki so po njihovem mnenju bistveni za doseganje nacionalnih podnebnih in energetskih ciljev tako z vidika povečanja deleža obnovljivih virov energije (OVE) v končni rabi energije kot tudi zmanjševanja emisij toplogrednih plinov.
V HSE so svoja opozorila razdelili na 8 točk, ki bi jih po njihovem moral NEP upoštevati. V izjavi za javnost so tako zapisali, da NEPN onemogoča nadaljevanje načrtovanja in izgradnje novih hidroelektrarn in črpalnih hidroelektrarn, kar ima negativen vpliv tako na stopnjo samooskrbe z električno energijo, konkurenčno sposobnost podjetji, ki razpolagajo s koncesijami za energetsko izrabo vodnih virov, kot tudi na stroko in beg znanja ter izkušenj s tega področja. Prav tako so prepričani, da je nesprejemljivo, da so že na strateški ravno odpoveduje potencialno pomembnim projektom, za katere se bo vpliv na okolje lahko presojal na ravni umeščanja posameznega konkretnega projekta v prostor, pri čemer pa je Slovenija po zadnjih podatkih v skupini držav, ki najbolj zaostajajo za doseganjem cilja OVE že do leta 2020.
Nedopustno se jim zdi tudi, da so HE na srednji Savi iz projekta do leta 2030 izključili, saj takšni ukrepi po mnenju HSE onemogočajo oziroma paralizirajo dodatne naložbe v OVE vsaj do leta 2023, ko bo čas za pripravo že novega osnutka NEP, kar določa EU zakonodaja. Takšen predlog na področju OVE pomeni 3-4 letni status quo. Trenutni predlog naj bi bil po njihovem mnenju v neskladju z Uredbo 2018/1999 o upravljanju energetske unije, saj ne omogoča izvedbe prevlade javne koristi.
Predvidene rasti proizvodnje električne energije iz sončnih in vetrnih elektrarn so glede na dosedanji razvoj, izkušnje z umeščanjem v prostor in zmožnost elektroenergetskega omrežja povsem nerealne. Poleg tega iz NEPN ni razviden način razvoja prenosnega in distribucijskega omrežja, ki bi bil s takšno rastjo novih proizvodnih kapacitet usklajen. Prav tako ni predviden razvoj črpalnih hidroelektrarn kot okolju prijaznih hranilnikov. V HSE še poudarjajo, da je tudi vloga zemeljskega plina kot prehodnega vira jasna in prepoznana tudi na ravni EU, kljub vsemu pa NEPN ne predvideva plinskih elektrarn na zemeljski plin, ki bi omogočile nadomeščanje električne energije iz premogovnih blokov zaradi razogljičenja že pred letom 2030. Proizvodnja sintetičnega plina kot njegovega delnega nadomestka pa ni v celoti predstavljena. Takšna opredelitev v NEPN onemogoča nadaljnjo izrabo obstoječih energetskih lokacij, ki so infrastrukturno opremljene tako z zornega kota omrežja kot tudi dobave energentov in odjema toplote. Usmeritev NEPN na področju zemeljskega plina za proizvodnjo električne energije ogroža oskrbo cele Šaleške doline s toploto, ki je sedaj v celoti vezana na dobavo toplote iz TEŠ in potrebuje nadomestne proizvodne objekte že pred letom 2030.
Za konec so še zapisali, da pritisk EU glede rokov za izpolnitev zavez ne sme biti razlog za pripravo na ravni ukrepov in projektov praznega dokumenta, ki bo namenjen zgolj doseganju najnižjega možnega skupnega imenovalca in izpolnitvi rokov, ne pa dejanskemu strateškemu premisleku glede nadaljnjega razvoja energetske in podnebne politike v Sloveniji, ki bo omogočila ekonomsko vzdržen prehod v nizkoogljično družbo.
V nasprotnem primeru se nam utegne zgoditi, da bo, glede na zahtevnost tako umeščanja novih proizvodnih objektov v prostor kot tudi njihove izgradnje, po letu 2040 oskrba Slovenije z električno energijo po konkurenčni ceni ogrožena, kar bo imelo katastrofalne posledice za razvoj in konkurenčnost slovenskega gospodarstva in družbe kot celote.
M.I.
