Danes je v Arboretumu Volčji potok v soorganizaciji z Radiem Ognjišče potekal dogodek ob dnevu državnosti in odprtju novega rožnega vrta. Nadškof Anton Stres je ob 12. uri daroval sveto mašo za domovino in je med drugim nagovoril navzoče. Del njegovega nagovora objavljamo v nadaljevanju.
»Prva naloga države je skrb za pravičnost na vseh ravneh skupnega življenja. Saj poznamo tisti znani Avguštinov stavek: »Kaj pa so države brez pravičnosti drugega kakor razbojniške tolpe?« Potemtakem se samo po pravičnosti država razlikuje od roparske drhali.
Zato tudi na drugem mestu pravi Jezus blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo. Nasičeni s pravičnostjo in z vsem ostalim. Se pravi blagor tistim, ki postavljajo pravičnost, poštenje in vse druge moralne kreposti na prvo mesto v življenju. To je kakor bi posadili plodovito drevo iz samega raja, ki nato rodi vsakovrstne dobre sadove. Razumna in pravična državna ureditev je torej prava podlaga za vse druge oblike človekovega blagostanja. To je bil razlog zakaj smo se pred 28. imi leti odločili za samostojno državo. Ne kakršnokoli, samo, da bi jo imeli. Odločili smo se za moderno demokratično državo, ki je zgrajena na spoštovanju človekovih pravic in ki bo zagotavljala več svobode kakor smo jo poznali v totalitarnem sistemu. Odločili smo se za državo, ki jo bi jo upravljali vsi enakopravno in odgovorno, brez tako imenovane globoke države in stricev, ki vlečejo niti iz nepreglednega ozadja. Odločili smo se za pravno državo, kjer smo pred zakonom vsi enaki in kjer državni organi dajejo zgled kako je treba spoštovati odločitve najvišjega sodišča. Sodišča pa vračajo pravico prizadetim in oropanim zanjo, nepristransko in v razumnih rokih. Odločili smo se za državo, kjer bomo živeli varno in nas ne bodo ogrožale ne divje zveri, medvedi in volkovi in ne nepovabljeni prišleki, ki vdirajo v državo mimo zakonskih določil, ki veljajo za prehod meje. Odločili smo se za državo verske svobode, kjer izobraževalne ustanove, v kakršnih imajo verni starši enake pravice tudi dejansko vzgajajo in izobražujejo mlade v skladu z verskim in moralnim nazorom in prepričanjem staršev, kar izrecno jamči naša ustava. In nenazadnje odločili smo se za državo kjer bo lepo živeti in se bodo tudi ostareli in na smrt bolni čutili tako sprejete in spoštovane v vsej svoji nemoči, da ne bo nihče niti pomislil da si mora poiskati bližnjico do smrti, ker mu jo neprijazna država celo ponuja. O tak državi nismo sanjali. Mogoče smo bili tedaj, ko smo načrtovali svobodno, samostojno in demokratično Slovenijo naivni in lahkoverni.
Pravičnost Božjega kraljestva o katerem govori Jezus v evangeliju kot o nujni podlagi za to, da so nam lahko navržene še druge dobrine je očitno veliko težje vzpostaviti kakor se nam je zdelo tedaj. Smo pač na Zemlji in ne v nebesih. Ne bilo bi pa prav, če bi se prepuščali črnogledosti in pesimizmu. Tako kakor vsak človek se tudi vsaka politična skupnost obsodi na propad, če njeni člani začnejo dvomiti vase in izgubljajo zaupanje v svoje cilje in ideale. Seveda je narobe, če ne vidimo težav, ki nas pestijo nas in soljudi. Toda še bolj narobe pa je, če zaradi tega nehamo verjeti v smiselnost prizadevanj za domovino in samostojno državo kakršno smo si skoraj pred tremi desetletji postavili za cilj. Potrebujemo veselje do življenja in optimizem, da lahko delamo, da nam bo jutri lepše.
Dragi prijatelji, praznujemo dan državnosti in se z veseljem spominjamo dogodkov, ko smo razglasili lastno državo. To je dan praznovanja, četudi nas skrbi ta ali ona pomanjkljivost. A danes ni dan zato, da bi se pri tem ustavljali. Danes je dan za veselje in ponos. Danes je tudi dan za odločenost, da bomo storili vse, da bo naša domovina ustrezala idealu pravične države, ki zna poskrbeti za skupno dobro državljanov in celovito spoštuje njihove pravice. Zato pa moramo še naprej verjeti vanjo. Verjeti, da je prav, da jo imamo, da je samo lastna pravična država jamstvo svobode in dostojanstva državljanov. Da je to naša skupna naloga in skupna odgovornost in da bo to tudi ostala.«
Ob dnevu državnosti vam čestitamo, z željo, da bi zaživeli v domovini, kakršno zasluži sleherna Slovenka in sleherni Slovenec.
