Cvetje Marijinega praznika
Sredi, za mnoge najlepšega letnega časa, obhajamo Marijino vnebovzetje, praznik življenja in veselja. Marsikje na ta dan blagoslavljajo cvetje. Razlog za to je lahko v legendi, ki pravi, da so apostoli, ko so po smrti obiskali njen grob, namesto njenega telesa našli grob poln cvetja in dišečih zelišč. Cvetje izraža lepoto in radost človeškega in Božjega življenja, ki se je razcvetelo v Marijinem vnebovzetem telesu. Marijino vnebovzetje je praznik upanja, saj nam govori, da je človeško telo in njegovo življenje dragoceno in enkratno v Božjih očeh. Marija, ena izmed nas, je že dosegla polnost življenja, ki ga kristjani vidimo v večnosti. Marijino vnebovzetje je hkrati poklon ženi vere in upanja, saj je Bog Marijo, ženo in mater, izbral za ključno sodelavko odrešenja. Prav zato so tudi Marijini romarski kraji v naši deželi najbolj množično obiskani. Marijine cerkve so postavljene na najlepših krajih in okrašene z najlepšimi umetninami, kakor da bi človek hotel že na zunaj pokazati, da v Mariji vidi tisto polno lepoto, po kateri hrepeni in nas privlači.
V svetem letu, ko želimo obnoviti svojo vero in zaupanje v Božjo moč in njegovo odrešenje, nas na Mariji še posebej pritegujejo tri njene lastnosti, trije cvetovi njenega življenja, ki bi si jih danes še posebej želeli vtisniti v srce in zanje prositi: Marija je bila žena zaupanja, bila je žena poslušanja in bila je žena pogumne odločitve.
Žena zaupanja in vere
Čeprav Mariji takrat gotovo ni bilo lahko sprejeti angelovo sporočilo: »Glej, spočela boš in rodila sina,« je verovala, da od Boga ne more priti nič slabega, zato mu je odgovorila: »Glej, dekla sem Gospodova.« Zaupala mu je.
Marijo v tem svetem letu še posebej prosimo, naj v nas krepi vero v Boga življenja, v Boga, ki ceni življenje človeka, ne samo v njegovih dobrih lastnostih, ampak v vsem, kar človek je, tudi v njegovi bridkosti in ranljivost. V javnosti se danes vse bolj širi strah pred staranjem, pred boleznijo in trpljenjem. Nekateri bi želeli ta del človekovega življenja kar izbrisati ali ga vsaj ignorirati. Zato toliko sprenevedanj in lažne skrbi za starejše in bolne v aktualni vodilni politiki, ki želi z zakonom o asistiranem samomoru vsiliti lažno alternativo za težave starosti in trpljenja. Razumljivo je sicer, da se človek boji trpljenja, nemoči in smrti, a življenje ima svojo vrednost in dostojanstvo tudi, ko je šibko, ostarelo in nemočno. Življenje ostaja vedno dar, ki človeka presega. Naša vera nam govori, da smo z vsem, kar smo, Božji in dragoceni in da Bog vse to preustvarja v večno bivanje. To je vera v življenje, to je vera v Marijino vnebovzetje. Marija je zaupala tudi takrat, ko jo je doletela preizkušnja, ko so se dogajale težke stvari, pred katerimi ni bila obvarovana. Tudi nas spodbuja k zaupanju, da Bog ceni in skrbi za vsakega človeka. Vsakemu kliče, najsibo mlad ali star, bolan ali zdrav, pogumen ali boječ: »Nikar se ne boj, saj sem te odkupil, poklical sem te po imenu: moj si!« (43,1). Prosimo jo, da bi kot ona lahko ohranili vero in zaupanje ter sprejeli njegovo besedo, tako kot zemlja sprejme seme in mu da čas, da dozori in obrodi sadove.
Žena poslušanja
Marija je poslušala Božjo besedo in jo ohranila v svojem srcu. Vsem nam je težko poslušati drug drugega. Veliko hitreje govorimo, kakor pa poslušamo. Morda je tudi z našo molitvijo tako, da vse prevečkrat samo izgovarjamo besede, ne slišimo pa Njega, ki nam govori na različne načine. Ta notranji glas Svetega Duha je podoben pišu lahnega vetriča, kot pravi Sveto pismo. Govori nam nežno in pozorno, z ljubeznijo. Ljubezen pa ni nasilna, ne uporablja moči, ampak potrpežljivo čaka na naš odgovor. Bog nas tako nagovarja po naših bližnjih, po znamenjih, po vsem, kar nam daje, da bi nam pokazal, da nismo sami in da bi mu verjeli, da je z nami. Vemo, da »smo Gospodovi« in da on skrbi za nas.
Žena pogumne odločitve
Tisto tretje, kar bi si želeli izprositi od Device Marije, pa sta njen pogum in njena odločenost. Ko je zaslišala in sprejela besede angela v Nazaretu: »Glej, spočela boš in rodila sina«, ki jih najbrž sprva niti ni dobro razumela, se je odločila in stopila na pot. Slutila je, da jih bo razumela počasi, predvsem takrat, ko bo preprosto delala to, kar ji vsak dan posebej prinaša na pot. In v tistem prvem trenutku je to bila skrb in ljubezen do njene sorodnice Elizabete, ki je potrebovala pomoč. Marije ni skrbelo zase, ampak je stopila iz sebe, zato je lahko Bog v njej in po njej storil velike reči. Naj tudi nam izprosi poguma in vere v njenega Sina, ki nas je s svojim trpljenjem in vstajenjem osvobodil strahu pred trpljenjem in smrtjo. Prepričani smo, da Slovenci in Slovenke ne potrebujemo »pomoči pri samomoru«, temveč pomoč, da bi zmogli vedno prepoznati dostojanstvo življenja. Pustimo Bogu, ki daje življenje, da ostaja varuh življenja! Vladajoči lahko pri tem samo pomagajo z zagotavljanjem ustrezne oskrbe, vsak izmed nas pa lahko z ljubečo pozornostjo do bolnih in ostarelih po Marijinem zgledu naredi največ za lajšanje njihovega strahu in bolečine.
Ko nas je Gospod poklical na pot življenja, nam je podaril tudi vse, kar nam je potrebno, da lahko to življenje izpolnimo. Saj ne živimo več sami, kakor pravi apostol Pavel, ampak Kristus živi v nas (Gal 2,20) – po zakramentih, po molitvi, po sveti evharistiji, predvsem pa po svetem krstu, ko smo sprejeli Božje življenje. Zaupajmo mu in se mu dajmo na razpolago, spustimo iz rok svojo skrb zase in položimo vse v Njegove roke in v Marijino srce, od nje pa sprejmimo tri cvetove njene vere: zaupanje, poslušnost in pogum.
Celjski škof Maksimilijan Matjaž
