…Bratje! Naša pomlad gre iz tal,
Bistra ko burja, močna ko val:
V naša domovja se je zagnala,
Tmo razklala, sonce skovala,
Sonce – kralja Matjaža dan.
(Rudolf Maister Vojanov, Naprej)
Spoštovane državljanke in državljani, Slovenke in Slovenci!
Letos se spominjamo nekaj veličastnih mejnikov v zgodovini slovenskega naroda. Mednje, vredne spominjanja in proslavljanja, sodi, po zmagi v vojni za Slovenijo, umik agresorske jugoslovanske armade iz Slovenije.
Petindvajsetega oktobra 1991 je bil lep sončen dan, s pesnikom in generalom Maistrom bi rekli “kralja Matjaža dan”. Leteli smo s helikopterjem nad avtocesto proti Postojni in opazovali zadnjo kolono jugosoldateske, ki se je umikala proti koprski luki. Veličasten dan, s katerim smo dosanjali svoje sanje in sanje mnogih generacij pred nami in dobili dokončno potrditev zmage v vojni za Slovenijo. Glede odhoda jugoslovanske vojske smo se spretno pogajali, tako da smo jih primorali, da so v Sloveniji proti pričakovanjem pustili za pol milijarde ameriških dolarjev opreme, ki smo jo nujno potrebovali.
Govorili so, da so odšli goli in bosi. A goli in bosi smo bili tudi mi, le nekaj mesecev prej. Beograd je novi slovenski vladi nenehno grozil, ji odvzemal pristojnosti na obrambnem področju, razorožil TO, pošiljal slovenske nabornike daleč v tuje kraje ter z dejanskimi aktivnostmi armade in obveščevalnih služb ustvarjal izredne razmere. Ne glede na to smo uspeli, ker smo verjeli v svoj prav, v cilje, ki smo si jih zastavili kot narod. Z neprimerno slabšo oborožitvijo smo se pogumno uprli in v nekaj dneh oboroženih spopadov – predvsem zaradi uspešnih zasegov večjih količin orožja iz skladišč jugoslovanske armade – obrnili situacijo sebi v prid. In jo tako ohranili vse do umika agresorske jugoslovanske armade iz Slovenije.
Petindvajsetega oktobra 1991 smo dejansko postali svobodna, samostojna in suverena država, brez tuje vojske na svojem ozemlju. To je bil privilegij, ki takrat ni bil dan vsem državam v Evropi. V vojaškem smislu smo postali močni in posledično varni. Sposobni smo bili braniti vsako ped slovenske zemlje, če bi bilo potrebno. Imeti dobro opremljeno in izurjeno vojsko je nujen pogoj suverenosti, a še ni zadosten. Potrebno je imeti precej več, predvsem pa sposobnost stopiti skupaj in izkazovati pripadnost skupnosti. In mi smo to imeli. Zato zahvala vsem za dan, ko smo dosanjali svoje sanje: pripadnikom Teritorialne obrambe, pripadnikom Manevrske strukture narodne zaščite, pripadnikom organov za notranje zadeve, civilne zaščite in upravnih organov, podjetjem in občanom, ki so prispevali svoja tehnična sredstva za potrebe obrambe, medijem, gasilskim in lovskim društvom, političnim oblastem na vseh ravneh ter slovenskim rojakom v zamejstvu in po svetu. Poseben poklon vsem, ki so za zanjo v vojni za Slovenijo darovali svoja življenja.
Drage državljanke in državljani,
to je bil čas, ko so bili v ospredju skupni cilji, solidarnost, enotnost, pripadnost skupnim vrednotam. Le v takem družbenem kontekstu so mogoči zgodovinski presežki, kakršen je na primer izgon tuje vojske s slovenske zemlje. Naj nam ostanejo te izkušnje tudi za vnaprej kot zgled in naj nas navdajajo s ponosom.
Danes je Slovenija v bistveno drugačnejših razmerah kot petindvajsetega oktobra 1991. Je članica EU in Nata, predsedujoča Svetu Unije, sooblikuje velike razvojne procese v zavezništvu, a tudi išče rešitve za težave in negotovosti, ki se kopičejo tudi na varnostnem in obrambnem področju. Skupnemu varnostnemu dežniku bomo morali prispevati več, kakor tudi povečati lastno odpornost, da se bomo sposobni sami ubraniti – kot smo bili sposobni pred tremi desetletji! Takrat smo zmogli izziv časa, ni razloga, da ga danes, ko imamo za to več možnosti, ne bi.
Danes je dan, ko praznujemo dogodek, ki nas povezuje. Naj ostane samostojna in suverena Slovenija varen in prijazen dom za vse, ki jo imamo radi! Bog živi Slovenijo.
