Na današnji dan pred šestnajstimi leti smo vsi Slovenke in Slovenci, ki to domovino nosimo v srcu, izvedeli novico, da nas je zapustil oče naše domovine Slovenije, cenjeni dr. Jože Pučnik. Tako bi danes, šestnajst let po tej žalostni novici, rekli, da nas je tistega dne zapustila oseba z velikimi začetnicami in da zanj še kako velja pregovor da »kar človeka ne ubije, ga utrdi«.
Dr. Jožeta Pučnika so želeli iz družbeno-političnega življenja odstraniti že kot najstnika, ko so mu na klasični gimnaziji v Mariboru prepovedali opravljati maturo in jo je lahko opravljal šele po služenju vojaškega roka leta 1953. Vendar ga njegova intelektualna vrlina ni ustavila in je nadaljeval študij filozofije in primerjalne književnosti v Ljubljani, ki ga je uspešno zaključil leta 1958. Vendar je njegovo znanje presegalo okvirje takratnega sistema, zato je jeseni istega leta sledila aretacija in prva obsodilna sodba, na podlagi katere je prejel kazen devetih let strogega zapora. Po petih letih je bil pogojno izpuščen.
Vendar dr. Jože Pučnik je še kako dobro vedel, da je njegova kritika takratnega sistema še kako na mestu in da je nujno spremeniti politično ureditev, zato je s svojo kritiko sistema nadaljeval. Takratni sistem je zaradi tega zopet posegel po »odstranitvi notranjega sovražnika«, kar je uporabljal za vse, ki se niso strinjali z njihovim enoumjem. Leta 1964 so dr. Jožeta Pučnika tako ponovno aretirali. Naslednji dve leti je moral ponovno preživeti za jetniškimi vrati. Ker je sistem dojel, da njegovega intelektualnega duha ne bodo mogli uničiti, so dr. Jožeta Pučnika diskriminirali s tem, da se po prihodu iz drugega prestajanja kazni zanj pri nas ni našlo dela.
Tako je leta 1966 odšel v Nemčijo. In tukaj se v svojem razmišljanju želim ponovno navezati na zgornji pregovor, da »kar človeka ne ubije, ga utrdi«. Dr. Jože Pučnik se je v Nemčiji najprej soočil s tem, da mu takratna oblast v Jugoslaviji ni želela predati uradnega potrdila o diplomiranju. Tega je dobil šele po osmih letih, ko je s svojo marljivostjo in intelektualnostjo že zdavnaj drugič diplomiral in opravil leta 1971 tudi doktorat na Hamburški univerzi. Vsa ta leta se je preživljal s priložnostnim delom, fizična dela v opekarni in cinkarni, ker mu nobeno delo ni bilo nečastno.
Med letoma 1988 in 1989 je dr. Jože Pučnik za vse ponosne Slovenke in Slovence sprejel najpomembnejšo odločitev v svojem življenju in se odločil, da bo s svojim družbeno-političnim udejstvovanjem pomagal ustvariti državo po normah razvitega zahodnega sveta. Tako je s svojim znanjem in vodstvenim pristopom prispeval k temu, da se je 23. decembra 1990 na volišča odpravilo 93,2 odstotka volilnih upravičencev, od katerih je 95 odstotkov glasovalo, da Slovenija postane samostojna in neodvisna ter tako še kako uspešno izpeljal plebiscit. Prav tako je istega leta s koalicijo Demos kot njen vodja postal zmagovalec prvih večstrankarskih volitev v Sloveniji po 45 letih.
Za konec bi želela vsem, ki danes tako veselo častijo nekdanji sistem in žalujejo za njim ter tudi nečisto pišejo o dr. Jožetu Pučniku, češ kakšen je bil in da je deloval samo z namenom, da se maščuje bivšemu sistemu, zaupati nekaj besed, ki jih je dr. Pučnik izrekel v pogovoru z Jankom Lorencijem: »Razlika pa je v tem, da takrat, pa če mi verjamete ali ne, nisem imel političnih ambicij, kot jih nisem imel niti takrat, ko sem se vrnil v Slovenijo – nisem jih imel na način, na katerega jih imam sedaj. Takrat sem razmišljal, da bi ostal v Mariboru in ga skušal politično razgibati na čisto lokalni ravni, socialdemokratsko. Dogodki v našem predsedstvu naše stranke so potem vplivali na to, da sem prišel v Ljubljano. Morda bi se preselil sem tudi sicer. Ne vem … Vsekakor sem vedel, da je treba delati v tej smeri.«
Dodajam še, da je na odgovor, ali je bilo njegovo delovanje mesijanstvo, dr. Jože Pučnik povedal: »Mesijanstvo bi bila zgrešena oznaka, kajti mesijanstvo je vedno v individualnem. Zmeraj sem se držal stališča: vedno povej resnico. To sem počel tudi v osebnih odnosih.«
Svoje tokratno razmišljanje lahko zaključim le z besedami: Hvala vam za vse, kar ste storili za nas, dr. Jože Pučnik.
Prvotno objavljeno na www.sds.si .
